VRSTE ANKSIOZNIH MOTENJ

Anksiozne motnje so glede na večino dostopnih podatkov najbolj pogosta oblika psihičnih  stisk in bolezni današnjega časa. 

Za anksioznimi motnjami trpi vedno več posameznikov. 

Vsakemu človeku se lahko zgodi, da občasno  ali enkrat v življenju, doživi tesnobo ali večjo anksioznost.  

Gre za občutek stalnega nemira, nepojasnjenega strahu, tesnobe in pretiranih skrbi, ki jih spremljajo tudi telesni znaki, kot so glavoboli, vrtoglavice, povišan srčni utrip, mravljinčenje okončin, slabost, itd. 

Če se takšno stanje pri posamezniku pojavlja daljše časovno obdobje, lahko govorimo o pojavu ene izmed anksioznih motenj

  


Več o sami anksioznosti si lahko preberete v enem od naših prejšnjih člankov TUKAJ. 


  

Anksiozne motnje so skupina mentalnih bolezni, ki posamezniku onemogočajo običajno funkcioniranje v vsakdanjem življenju. 

Kljub temu, da med posameznimi anksioznimi motnjami najdemo veliko skupnih imenovalcev, so si med seboj precej različne. 

Posameznik se sicer lahko sooča z več oblikami hkrati, ni pa nujno. 

Poznavanje specifik posamezne motnje je pomembno, saj posameznik tako bolj razume, kaj se mu dogaja ter lažje najde pravi način soočanja. 

Spodaj si lahko preberete, kakšne so značilnosti posamezne motnje.  

 

Generalizirana anksiozna motnja

Gre za kronični občutek anksizonosti, ki vztraja vsaj pol leta.

Posameznik čuti nenehno anksiznost in nemir, brez specifičnega razloga.

Ljudje, ki trpijo za generalizirano anksiozno motnjo, neprestano tuhtajo, premlevajo in so polni skrbi. Obenem imajo občutek, da nimajo nadzora nad svojimi mislimi in življenjsko situacijo.

V naprej si predstavljajo različne (negativne) scenarije o tem, kaj vse se lahko zgodi ter jim pripisuje veliko verjetnosti, da se dejansko zgodijo. Čeprav realnost kaže povsem drugače.

Simptomi generalizirane anksiozne motnje so: nenehna napetost (občutek zakrknjenosti), hiter občutek utrujenosti, težave s koncentracijo, razdražljivost, napetost in bolečine v mišicah, težave s spanjem., itd.

Ljudje, ki se soočajo z generalizirano anksiozno motnjo, imajo občutek, da nimajo nadzora nad lastnimi mislimi. Stalno so v skrbeh vsaj zaradi dveh izmed naslednjih področji: zdravje (svoje in zdravje drugih), kariera, finance, otroci, partnerski odnosti, nesreče.

Nenehno jih skrbi, da se bo zgodilo nekaj slabega njim ali njihovim bližjim. Zaradi skrbi se izogibajo situacijam, ki jim povzročajo strah, nemir in neprijetne občutke. Hkrati pa za njihovo skrb v resnici ni nobene realne podlage.

Primer: posameznik si ne upa voziti avta, ker ga skrbi, da se bo zgodila avtomobilska nesreča.

Diagnoza generirane anksioznosti se posamezniku postavi, če občutki skrbi, nemira in anksioznosti vplivajo na njegovo običajno vsakodnevno delovanje: na obveznosti v službi, na odnose z bližnjimi ali druga pomembna področja v življenju.

 

Panični napadi

Panični napadi so nenadne epizode hudega nemira ali nepojasnjenega strahu, ki se pojavijo iznenada, brez očitno specifičnega razloga.  

Intenzivna panika navadno ne traja dlje kot nekaj minut, vendar pa lahko pride v valovih v času do dveh ur.  

Med paničnim napadom lahko posameznik doživi naslednje simptome: hlastanje po zraku, občutek dušenja, močno razbijanje srca, preskakovanje srca (kot aritmija), vrtoglavica, omotica, tresenje, potenje, slabost ali bolečina v trebuhu, občutek nerealnosti (kot da ni zares v tej situaciji – depersonalizacija), otopelost ali mravljinčenje v stopalih  ali dlaneh, menjajoči občutki mraza in vročine, bolečina v prsih, strah pred izgubo kontrole, intenziven strah pred smrtjo, občutek, da se je posamezniku “zmešalo”.  

Vsaj štirje od zgoraj naštetih znakov se pojavijo, če posameznik doživi panični napad. Če doživi dva ali tri simptome gre za t.i. omejen panični napad. 

Včasih kdo doživi panični napad, ki se nato ne pojavi več. Panična motnja pa se  pojavi, če posameznik doživi dva ali več panična napada v krajšem časovnem obdobju. Obenem posameznika začne skrbeti, da bo ponovno doživel napad in da je z njim nekaj narobe. 

Pomembno je, da se zavemo, da panični napad sam po sebi ni povezan z nobeno specifično fobijo.  

Panika se ne pojavi, ker se približujemo ali razmišljamo o določeni fobiji. Pojavi se spontano, nepričakovano in brez posebnega razloga. 

Čeprav je posamezna fobija lahko sprožilec napada, panična motnja pomeni, da oseba doživi napad predvsem v situacijah, ki se zdijo popolnoma običajne. Panični napadi pridejo iznenada in nepričakovano. 


 VEČ o paničnih napadih si lahko preberete v enem izmed naših prejšnjih prispevkov TUKAJ. 


 

Agorafobija

Gre za strah pred paničnimi napadi. Posameznik se boji ponovnih napadov in se začne izogibati situacijam v katerih so se navadno pojavili. 

Na primer: Ljudje se začnejo izogibati vožnji po avtocesti, nakupovalnim središčem, vožnji z avtobusom,      itd. 

Strah pred sramoto igra pri tem pomembno vlogo. Večina ljudi z agorafobijo ni le strah samega napada, ampak tudi odziva ljudi, ki bi bili v bližini, ko bi se jim napad zgodil.

Morda najbolj pogosta karakteristika agorafobije je strah pred oddaljenostjo od doma ali »varne osebe« (navadno soproga, prijatelja, starša, nekoga na katerega je oseba močna navezana in mu/ji zaupa).  

Posameznik ima agorafobijo, če se izogiba vsaj 1-2 krajev ali dogodkov (npr. trgovin, avtoceste, čakanja v vrsti, oddaljenosti od doma, javnega prevoza, mostov, tunelov, kinodvoran, itd.).

V zelo skrajnih primerih sploh več ne zapusti svojega doma.

Posamezniki z agorafobijo niso anksiozni zgolj glede specifičnih situacij, ampak čutijo konstanten strah in nemir.  

 

Socialna (družbena) anksioznost 

Obstajajo različne stopnje socialne anksioznosti. Nekateri imajo na primer fobijo pred javnimi nastopi, drugi pa čutijo anksioznost že pri osnovnih interakcijah z drugimi.  

Ta strah je veliko močnejši od običajnega nemira, ki ga večina ljudi čuti v podobnih situacijah.  

Velikokrat posameznike s socialno anksioznostjo skrbi, da jih bodo drugi obsojali in jih imeli za nervozne, šibke ali neumne.  Skrbi jih, da se bodo osramotili in da bodo drugi opazili njihovo anksioznost. 

Fizični znaki niso pretirano vidni, vključujejo pa predvsem znojenje in zardevanje.  Pojavijo se tudi: potenje, povišan srčni utrip, slabost.   

Navadno se posameznik zaveda nerazumskosti svoje fobije (pri otrocih s socialnimi fobijami je drugače). 

Večina ljudi, ki se sooča s socialno anksizonostjo ima izrazit strah pred javnim nastopanjem, ocenjevanjem ali kakšno drugo obliko izpostavljanja pred drugimi ljudmi.   

Socialna anskioznost se lahko kaže tudi kot strah pred sestanki, okroglimi mizami, strah pred zardevanjem v javnosti, strah pred prehranjevanjem v javnosti, strah pred uporabo javnih stranišč, strah pred nadzorom v službi, strah pred množicami, strah pred izpiti, itd.   

Včasih socialna anksioznost ni specifična in je generalizirana ter vključuje izogibanje vsakršnim socialnim interakcijami z drugimi.  

 

Fobije

Fobija pomeni strah in izogibanje določenemu specifičnemu objektu ali situaciji.   

Pri specifičnih fobijah gre za to, da se oseba pretirano boji in preceni nevarnost dejanske situacije ali objekta. Večinoma sta strah in izogibanje tako močna, da vplivata na vsakodnevno delovanje posameznika.  

Najbolj očitna simptoma fobije sta: 

  • izogibanje situacijam, kjer bi se oseba morala soočiti s svojo fobijo (npr. oseba, ki ima fobijo pred višino ne hodi v visokogorje, oseba, ki ima fobijo pred letenjem, se izogiba vožnji z letalom itd.). 
  • oseba doživi anksiozne občutke že ob sami misli na soočenje s svojo fobijo (npr. nekdo, ki ima fobijo pred pajki lahko doživi anksiozne občutke že ob sami pajkovi fotografiji). 

Čeprav se dosti ljudi zaveda neracionalnosti fobije, se vseeno izogiba situacijam, kjer bi se lahko z njo soočili in se čuti anksiozno že, če samo pomisli na možno soočenje s fobijo.  

Najpogostejše fobije so: živalske fobije (strah pred pajki, kačami, psi, podganami, žuželkami so najpogostejše), akrofobija (strah pred višino), strah pred dvigali, strah pred letenjem, fobija pred zdravniki ali zobozdravniki, fobija pred injekcijami, fobija pred odvzemom krvi,  strah pred nevihto ali strelami, strah pred infekcijskimi okužbami, strah pred boleznimi. 

 

Obsesivno – kompulzivna motnja (OKM)

Nekateri ljudje so naravno bolj organizirani, rajši imajo čistočo in urejenost, kar jim prav pride tako doma, kot tudi v šoli ali na poklicnem področju.

Toda v primeru obsesivno-kompulzivne motnje, gre posameznik pri tem v ekstremne in moteče razsežnosti. Ljudje z OKM posvetijo ekstremno veliko časa čiščenju, pospravljanju, organiziranju ali preverjanju, če je vse »v redu« – vse do točke, ko te aktivnosti vplivajo na njihovo vsakodnevno delovanje.

 

Obsesije so ponavljajoče se ideje, misli in predstave, ki se zdijo brez smisla, toda vseeno okupirajo posameznikove misli. Primeri so na primer: predstave o nasilnih dejanjih, misli o poškodovanju drugega ali strah, da smo pustili doma prižgane luči, odklenjeno hišo itd.

Osebe z obsesijam prepoznavajo, da so te misli nerazumske in se jih skušajo znebiti, toda vseeno se pojavljalo tudi po več ur, dni, tednov ali celo mesecev. Te misli niso pretirane skrbi o življenjskih težavah, ampak so večinoma popolnoma nepovezane z resničnimi življenjskimi problemi.

 

Kompulzivnosti so obnašanja ali rituali, ki jih posameznik izvaja, da razprši nemir, ki ga povzročajo obsesije. Nekateri si nenehno umivajo roke, zaradi strahu pred okužbami, neštetokrat preverijo ali so zaklenili vrata ali pa stalno pogledujejo v vzvratno ogledalo avtomobila, da se prepričajo, da ne bodo koga zbili. Jasno jim je, da so ti rituali nerazumski, a jih vseeno izvajajo, da zmanjšajo anksiozne občutke, povezane s svojo obsesijo. Velikokrat posamezniki glede svojih ritualov čutijo sram in prezir, a jih vseeno izvajajo.

Obsesije se lahko pojavijo same po sebi in ni nujno, da posameznik v povezavi z njimi razvije določene kompulzivne motnje.

Kompulzivnosti največkrat vključujejo umivanje, štetje ali preverjanje. Posamezniki se na primer izogibajo dotikanju kljuk na vratih, rokovanju. Nekateri si nenormalno dolgo in velikokrat umivajo roke ali se tuširajo. Drugi neštetokrat preverjajo ali so zaklenili vrata, ugasnili plin, ali je prosta cesta, da lahko speljejo itd. Nekateri morajo nenehno šteti do določene številke ali večkrat ponavlajti določeno besedo.

 

OBSESIVNO KOMPULZIVNE SPEKTERSKE MOTNJE

Od OKM se razlikujejo po njihovi manifestaciji. Najbolj pogoste so:

  • Telesna dismorfija (preokopacija s telesnimi »napakami« ali pomankanji na zunanjem videzu- ki jih posameznik sam dojema kot napake).
  • Obsesivno vlečenje ali praskanje kože, ki se ne neha.
  • Motnja kopičenja – posameznik ne more zavreči svojih stvari, zato jih nalaga in izbira kot navlako v svojem domu (“hkrčkanje”).
  • Trihotilomanija – ponavljajoče puljenje dlak ali las.
  • Hipohondrija – neracionalni strah pred boleznijo, preokupacija z boleznijo in prepričanje, da posameznik ima določeno bolezen povezana s telesnimi znaki, ki naj bi dokazovali bolezen.

 

Posttravmatska stresna motnja (PTSM) 

Glavna karakteristika PTSM je razvoj omejujočih psiholoških simptomov, ki sledijo travmatičnemu dogodku. Prvič so ga identificirali v 1. svetovni vojni, ko so med vojaki opazili kronično anksioznost, nočne more in ponavljanje preteklih podob.  

PTSM lahko doleti vsakega, ki doživi hudo travmatski dogodek, ki ni v okviru običajnih človeških izkušenj. To so travme pri katerih človek doživi intenzivni strah, grozo in občutke nemoči.    

Pojavi se lahko ob vojnah, naravnih nesrečah, kot so potresi in hurikani, avtomobilske ali letalske nesreče,  ob zlorabah, posilstvih in drugih kriminalnih dejanjih, ki so storjena nad nami ali našimi bližnjimi.  

Simptomi so bolj intenzivni in trajajo dlje v primeru, ko se travma dotika nas direktno (na primer v primeru hudega fizičnega nasilja ali posilstva nad posameznikom). Toda tudi opazovati nekoga, ki doživi hudo travmo, lahko povzroči razvoj PTSM. 

S PTSM je povezana tudi depersonalizacija, gre za občutek »izstopa« iz svojega telesa. Oseba se počuti kot, da ni del svojega telesa. Kot da je zunanji opazovalec dogajanja v svojem telesu.  

Pogosto pa se pojavi tudi derealizacija, ko se osebi zdi, da je okolje in celotno dogajanje okrog njega neresnično in oddaljeno (kot v sanjah). 

PTSM se večinoma ne pojavi takoj po travmatični izkušnji. Najpogosteje se nekateri simptomi začnejo kazati nekje po 1 tednu do treh mesecev po dogodku. Včasih pa lahko traja več mesecev ali celo let, da se pojavijo.  

Nekatere klasifikacije anksioznih motenj sicer obsesivno kompulzivno motnjo in posttravmatsko stresno motnjo, obravnavajo ločeno od anksioznih. 

Kljub temu smo za namene tega članka in lažjega razumevanja posameznih motenj skušale obrazložiti tudi ti dve motnji. 

 

Anksiozne motnje popolnoma zamajejo delovanje posameznika, ki se sooča s katero izmed njih. 

Zato je pomembno, da se naučimo prepoznavati simptome pri sebi in drugih, saj tako lažje in hitreje najdemo pot soočanja s posamezno motnjo.  

Za najbolj učinkovito pot soočanja s posamezno anksiozno motnjo, se je še vedno izkazala psihoterapija. 

Posameznik namreč skupaj s terapevtom najde način, ki je najbolj primeren zanj. Spozna različne tehnike sprostitve in umiritve, nauči se prepoznavati in nadzirati svoje misli in obvladovati svoje neprijetne občutke.  


Več o psihoterapiji si lahko preberete TUKAJ. 


 


DELAVNICA O DOŽIVLANJU IN OBVLADOVANJU ANKSIOZNOSTI/TESNOBE

Brstologinje smo pripravile posebno delavnico o doživljanju in obvladovanju anksioznosti, oziroma tesnobe. Na njej bomo veliko pozoronosti namenili tudi soočanju s paničnimi napadi.

Na delavnici boste spoznali: kaj je anksioznost, kakšna je razlika med anksioznostjo, strahovi, fobijami, paničnimi napadi, katere anksiozne motnje poznamo, kako pride do razvoja anksioznih motenj, kako nam tehnike sproščanja pomagajo pri soočanju s tesnobo/anksioznostjo, kako lahko z obvladovanjem misli obvladujemo strahove in premagamo anksizona stanja, in še mnogo več…

Vse o delavnici si lahko preberete TUKAJ.

Prijavnico na delavnico najdete TUKAJ.


 

Za današnjo družbo je značilen zelo hiter tempo življenja, podvrženi smo nenehnim spremembam in zdi se, da je celotna družba “pod stresom”. Tudi to so nekateri izmed razlogov, zakaj se med posamezniki pojavlja vedno več anksioznih občutkov. 

Zato je dobro, da se posvetimo sami sebi, si vzamemo čas zase ter razvijemo tehnike soočanja z različnimi pritiski. 

Pozdravček,  

Kaja 

 

SORODNI PRISPEVKI

Related Posts

Avatar
O avtorici

Po poklicu sem diplomirana politologinja in magistrica Komunikologije. Od samih začetkov dalje sem tudi del ekipe BRST psihologije, kjer sodelujem predvsem pri izvedbi predavanj, delavnic in izobraževanj, skrbim za zunanjo podobo, marketing in finance podjetja ter sem avtorica spletnega treninga premagovanja stresa. Obenem ustvarjam tudi svojo spletno stran www.kajastrnisa.com, kjer s svetom delim različne zanimivosti s sveta psihologije ter vsega, kar me zanima, navdihuje in izpopolnjuje.