Tišina - pozitivni učinki za naše telesno in duševno zdravje

TIŠINA

Je to najboljša pot k sebi?

Kdaj ste bili nazadnje v popolni tišini? 

Brez zvokov, zunanjih motilcev, sami s sabo in brez nenadzorovanih avtomatskih misli. 

Pomislite. 

V vsakdanjem življenju je večina izmed nas vpeta v hrup. 

Če sedaj odvrnete pozornost od ekrana, zamižite in se osredotočite na zvok … 

Kaj je tisto, kar slišite? 

Morda vam pred oknom žvrgolijo ptički, mogoče sodelavec glasno govori po telefonu, lahko se iz daljave sliši zvok avtomobilov ali pa nežno brenčijo kuhinjski aparati. Lahko slišite svoje dihanje, zvok miške, ko se premikate po ekranu ali nežen vetrič, ki prijetno pihlja iz daljave. 

Nekateri zvoki so prijetni, drugi nas lahko motijo. 

Poleg vseh zvokov nam po glavi skačejo avtomatske misli, ki jih pogosto niti ne zaznavamo. 

In zdi se, da sploh zares ne vemo, kaj pomeni prava tišina. 

Naši možgani so nenehno aktivni, da lahko predelujejo vse informacije, ki jih v vsakem trenutku prejemajo iz svojega zunanjega okolja. 

Kaj pa se zgodi, ko vseh teh dražljajev ni? 

Lahko tišina blagodejno vpliva na naše zdravje in kakšne učinke prinese človekovemu počutju? 

V tem prispevku odkrivamo tišino – njeno povezanosti z našim psihičnim delovanjem in blagostanjem. 

Odkrivamo, kako vpliva na nas, kako jo doživljamo in kako nam lahko pomaga.   

Tišina ima namreč moč, ki jo lahko uporabimo za zdravljenje.  

Ljudje se sicer različno odzivamo na tišino. Nekateri težko čakajo na trenutke tišine: velikokrat je to odvisno od stila življenja in dela. Če smo veliko v hrupu in komunikaciji, nam je tišina dobrodošla.  Medtem, ko je drugim v tišini  neprijetno, pomeni jim lahko osamljenost, nejasnost in neprijetnost. 

Kadar ljudi vprašamo, kaj jim tišina pomeni, so najpogostejši odgovori: »biti sam«, »biti povezan s seboj«, »mir«, »neprijetnost«, »nemir«, »osamljenost«, »dolgčas«… 

Kaj je torej tišina in kako nam lahko koristi? 

 

HRUP IN GLASNOST ZUNAJ IN ZNOTRAJ NAS 

Današnji svet je glasen, hrupen in hiter, na nas vpliva ogromno informacij, zvokov in dražljajev. V takem okolju težko najdemo tišino, marsikomu je neprijetna ali pa se je celo bojijo. 

Hkrati zunanji hrup nehote prenesemo v notranji hrup: nenehno premlevanje, pritiski, kaj  vse moramo postoriti, kako moramo delovati, itd.

Zdi se, da imamo občutek, da nekaj ni v redu, če samo sedimo in smo tiho. 

Če opazujemo ljudi na cesti, v parku, v lokalu, na nekem javnem mestu,  redko vidimo nekoga, ki samo sedi. V trenutku, ko so ljudje sami, preverjajo svoje telefone in jih uporabljajo za različne zadeve. Kot da nismo več pripravljeni biti sami s seboj, opazovati in občutiti sebe in okolico.  

Takojšnje preverjanje e-pošte in družbenih medijev nas vodi v začaran krog, ki nas vse bolj oddaljuje od sebe in nas vodi v primerjanje in sledenje družbenim normam in zapovedim. 

Nasprotno pa, če se znamo umiriti in se osredotočiti nase,  na primer z   meditacijo ali  hipnozo,  doživimo notranjo tišino tudi, kadar je okoli nas hrupno in glasno.   

Notranja tišina pomeni, da zmoremo »odklopiti« zunanji svet.   

Ross (2014) pravi, da je tišina naše naravno stanje, ki je potrebno za preživetje in je naša izbira.  V tišini dostopamo do našega resničnega jaza – povezujemo zunanji in notranji jaz. 

V tišini imamo možnost  uravnotežiti  notranje konflikte. V tišini se umirimo,  slišimo svoja čustva, želje, utišamo kaotično zavest, dosežemo notranjo stabilnost in s tem vplivamo na svoje počutje. 

 

TIŠINA – POT K SEBI 

Tišina je v preteklosti vedno predstavljala  osnovo za zbranost, spoznavanje in razumevanje samega sebe, meditacijo, molitev, sanjarjenje, ustvarjanje. 

Tišina je sama po sebi koristna tako fizično kot psihično. 

Preživljanje časa v tišini pozitivno vpliva na naše telo, v smislu znižanja krvnega tlaku, krepitve imunskega sistema, zmanjšanja ravni stresnega hormona kortizola in uravnavanja hormonov.

Na psihičnem nivoju tišina povečuje ustvarjalnost, izboljšuje osredotočenost, spodbuja samozavedanje, samokontrolo, zaznavanje in nudi duhovne izkušnje. 

Namerno prakticiranje tišine vpliva na razvijanje psihične in čustvene stabilnosti, odpiranje nezavednim procesom, povečanje intuitivne občutljivosti, razlikovanje med razumevanjem in reakcijami, tišji in manj reaktivni um, reševanje notranjih in zunanjih konfliktov, spodbujanje fizičnega in čustvenega zdravljenja, povečanje duhovnega zavedanja in raziskovanje lastnega notranjega jaza. 

Ljudje, ki v svoje življenje spustijo tišino, uporabljajo umik v naravo, različne meditacijske  tehnike in na različne načine vključujejo tišino v svoj vsakdan: sprehodi, razmišljanje o sebi, tiho sedenje v ljubem prostoru, opazovanje okolice. 

Daljši umik v tišino je v preteklosti imel  bolj religiozni namen, v današnjem času pa  ima umik v tišino namen osebnega razumevanja, osredotočenosti, umiritve od notranjega in zunanjega hrupa, obnovo psihičnih moči. Tišina nam pomaga vračati se k samemu sebi. 

Izkušeni meditatorji tudi v zelo motečih in hrupnih situacijah  ohranijo mir, osredotočenost nase in ne reagirajo na vsak dražljaj, na vsako besedo. 

Tišina kot notranja pot odkrivanja je sprva lahko neprijetna. Pokaže situacije, občutja, misli, ki nam morda niso všeč ali pa so boleča in jih moramo predelati. Šele na to pride pomirjenost.

 

TIŠINA V ODNOSIH 

Če smo se prej osredotočali na dalj časa trajajočo tišino oz. umik v tišino, ki močno vpliva na naše psihično in fizično zdravje, pa ima že nekaj minut tišine v vsakodnevnih situacijah  težo in pomen.  

Zato je prav, da spregovorimo tudi o tišini v pogovorih in odnosih. 

Posameznik, ki ima v socialnih stikih tesnobo in se jim izogiba, si lahko tišino v pogovoru predstavljal kot napako. Lahko se zgodi, da se prehitro umakne iz srečanja ali pa celo nasprotno, da nenehno govori, brez kontrole, pove tudi najbolj intimen vsebine.  Ne opazi, da uporabljajo tudi zelo zgovorni ljudje v pogovoru presledke in tišino in da jim ni nič naporno ali tesnobno. 

Včasih se zdi, da sta potreba po tišini in udobju ob tem povezani s trenutnim stanjem posameznika. Na primer neprespana noč, utrujenost zaradi dela. Ob taki  potrebi po tišini je dobro poslušati samega sebe in se umakniti.  

Zgodi  pa se, da ima posameznik dvojna merila: ko on sam ne potrebuje tišine, je glasen in ne upošteva drugih, ko pa sam potrebuje mir, lahko v popolnoma identični situaciji zahteva odsotnost kakršnihkoli zvokovnih intrigov (npr. ko pride iz službe domov, v avtu…).

Včasih ljudje tišino uporabljamo kot orodje čustvenega umika, neodobravanja ali celo kazni.

Na primer otrok nekaj naredi in starš odreagira z molkom več dni.  Otrok poskuša navezati stik, ga sprašuje, pripoveduje zgodbe, razmišlja kaj je narobe storil, pa ne dobi odgovora. Če trajajo taki tihi dnevi  dlje časa, otrok pa ne ve, kaj je narobe naredil, se lahko umika in postaja pasiven. Ne bo imel trdnih okvirov, kaj se pričakuje in kaj se kaznuje, lahko razvije stisko pri vsakem odločanju, predvsem v medosebnih odnosih in pridobi sledeči način razmišljanja: »kaj bodo drugi rekli«, »kaj če to ni prav, kaj pa če to drugo ni prav«, lahko omahuje, išče potrditev od zunaj in je neodločen. Lahko bi rekli, da gre tu za kaznovalno tišino. ⌋

Vsak ima verjetno svoja neučinkovita in izkrivljena prepričanja o tišini, za katera se je dobro vprašati, ali so resnična in ali mi koristijo. Tukaj  navajam nekatera izmed njih: 

  • Če bom tiho, me dobo imeli za neumnega.
  • Če sva s partnerjem tiho, potem nimava dobrega odnosa.
  • Tišina ubija.
  • Če smo v tišini,  gotovo mislijo slabo o meni.
  • Tišina pomeni, da sem sam/a.

Tišino lahko tako pozitivno, kot negativno uporabljamo v komunikaciji in tako vpliva na naše odnose. Večina nas prepozna razliko med tišino, ki ne odobrava/kaznuje in tišino, ki potrjuje. 

Podporna tišina je tudi, ko resnično poslušamo in ne segamo v besedo. Uporaba tišine v komunikaciji je tudi kulturno pogojena in lahko v različnih okoliščinah pomeni različne stvari. 

V medsebojni komunikaciji nam tišina omogoči čas za razmislek. Razmislek je vedno v tišini. Lahko počakamo in oblikujemo besede tako, da bodo imelo vrednost in prinesle želen učinek. Tišina  nam omogoča večji vpliv in nadzor nad lastnim vedenjem ter prepreči nekontrolirane čustvene izbruhe, zaradi katerih nam je lahko kasneje žal. 

Več avtorjev je razmejilo različne vrste tišine. Skupno jim je to, da razlikujejo med: 

  • Vsiljeno, neprijetno tišino (ko na primer ne najdemo teme pogovora, ko ne vemo odgovora na pomembno zastavljeno vprašanje, ko nekdo uporabi tišino kot »kazen«, itd.).
  • Premišljeno tišino (ko si vzamemo čas za razmislek, ko aktivno poslušamo drugo osebo, ko nekaj razlagamo in želimo, da si drugi povedano bolj zapomni itd.).
  • Pogojeno oz. družbeno opredeljeno tišino  (na primer, ko v šoli pišemo test, ko dojenček spi, itd.)
  • Tišino kot posledico pomanjkljivega izražanja ali osebnostnih lastnosti (bolj molčeči ljudje, nimajo potrebe govoriti).
 

STRAH  TIŠINE 

Tišina je skozi zgodovino zavzemala različna družbeno pogojena pravila in dogovore, kdaj se mora uporabljati (na primer poslušnost otrok, poslušnost avtoriteti, kot disciplina tišine, ki je zahtevala bonton, itd.). 

Ko pa smo se osvobodili take uporabe tišine v vsakodnevnem življenju, je nismo uspeli preoblikovati, saj smo se znašli  v informacijski zasičenosti, pretiranemu izpostavljanju različnih interakcij iz okolja, v nenehni povezanosti in v nenehnem toku govora, ki lahko vodi posameznika k temu, da ga je groza tišine. 

Mnogokrat se zgodi, da se uklonimo hrupu, postanemo del vsega, namesto da bi prisluhnili sebi.  Tako se lahko spreminja  celo človekovo delovanje, mišljenje, čustvovanje in vedenje. 

Danes se strah in neprijetnost, ki jo zbuja tišina, krepi. 

To je strah zaradi naše navade živeti v hrupu in glasnosti. 

So pa s tišino lahko povezani tudi nam lastni strahovi, oblikovani na osnovi naših osebnih izkušenj:  

  • Osebo je lahko strah uporabe tišine v manipulativne namene: kot kazen, kujanje, strogi tihi pogledi. 
  • Strah pred ignoriranjem s strani drugih:  osebo ima lahko strah, da bi se ljudje obrnili stran, ko nekaj pripoveduje, začeli govoriti čisto nekaj drugega, da je ne bi opazili itd.
  • Strah pred izključitvijo, nesprejetjem s strani drugih.

Strah  pred tišino lahko postaja vse manjši takrat, ko se s tišino spoprijateljimo. Ko jo počasi pustimo k sebi, jo spoznavamo in ji dovolimo, da vstopi v naše življenje. 

Tako kot pri vseh odnosih, je tudi odnos, ki ga imamo s tišino lahko zelo razgiban. 

Včasih prijeten, drugič neprijeten. 

Vsekakor pa nam lahko odpre vrata do boljšega poznavanja sebe, krepitve svojih moči ter predvsem do boljšega psihičnega in fizičnega počutja. 

 

Zaradi vsega hrupa današnjega časa je še bolj pomembno, da se naučimo uporabljati moč tišine v pozitivne namene.  Tako v vsakdanjem življenju, v komunikaciji in urejanju odnosov kot v skrbi za samega sebe v krajših ali daljših odmikih v tišino preko glasbe, meditacije, hipnoze, sprehoda,… 

Tišina ima čudovit potencial za izboljšanje našega življenja in je dostopna prav vsem. 

Negujemo pa jo lahko predvsem z vztrajnostjo in disciplino. 

 
PRISPEVEK JE BIL NAPISAN S POMOČJO NASLEDNJE LITERATURE

  

 
E-KNJIGE

V kolikor želite narediti nekaj dobrega zase in za svoje dobro počutje, vam lahko prav pridejo naše e-knjige.

E-knjiga za dobro samopodobo pripomore k krepitvi samopodobe in boljši predstavi o sebi.

E-knjiga za lažje obvladovanje anksioznosti oziroma tesnobe, omogoča lažje soočanje z anksioznimi občutki, obvladovanje misli in spopadanje z omejujočimi prepričanji.

E-knjiga za lažje obvladovanje stresa in preprečevanje izgorelosti omogoča boljše razumevanje stresnega odziva, lažje soočanje s stresnimi dogodki ter pomaga pri iskanju rešitev za učinkovito soočanje s skrbmi in napetostmi.

SORODNI PRISPEVKI

Related Posts

O avtorici

V BRST psihologiji združujem vsa svoja znanja in se posvečam psihoterapijamn in osebnostnim treningom, kjer uporabljam metode vedenjsko-kognitivne terapije in medicinske hipnoze. Obenem izvajam psihološka testiranja za medicino dela, vodim različna izobraževanja, predavanja in delavnice ter sodelujem z več podjetji in organizacijami, kjer svetujem na področju razvoja kadrov.