Zagotovo ste že slišali, da misli vodijo naša življenja.
Misli so del našega SAMOGOVORA. Torej tistega, kar govorimo sami sebi.
Je notranji glas, ki zavestno ali nezavestno determinira naše vedenje in nam omogoča, da ne delujemo le v skladu z nagonskimi impulzi.
Naš samogovor velikokrat poteka podzavestno in nenadzorovano. Vsem se kdaj v glavi porodijo misli, za katere ne vemo točno »od kej so se vzele«.
Samogovor je tako lahko:
V vsakem primeru vedno izhaja iz naših prepričanj, nazorov in pogledov, ki so prav tako lahko zavedni ali pa nezavedni.
Hkrati samogovor determinira tudi naše čustvene odzive in reakcije na dane situacije.
Vzemimo primer: dve osebi se znajdeta v prometnem zamašku. Notranji glas prve osebe govori: »ne prenesem tega, moram čimprej stran, ne da se mi čakat, kdaj bom doma, na živce mi gredo te kolone….«, glas druge osebe pa si reče »ok malo gostega prometa, vsaj lahko dlje poslušam glasbo in se malo sprostim, mogoče v tem času lahko naredim vaje za dihanje in »ubijem dve muhi na en mah««. Prva oseba zaradi svojega samogovora čuti jezo, nemir, frustracijo, medtem ko druga čuti pomirjenost, sproščenost in sprejemanje. Obe situaciji sta popolnoma enaki, toda občutki ob dogodku so popolnoma drugačni, zaradi posameznikove PERCEPCIJE SITUACIJE IN INTERNEGA MONOLOGA.
Tisto kar govorimo sami sebi kot odziv na dane situacije in dogodke tako determinira naša občutja in naše razpoloženje. Velikokrat si besede govorimo hitro in avtomatsko, ne da bi jih sploh opazili in se jih posebno zavedali. Ravno zaradi tega dobimo vtis, da določena zunanja situacija vpliva na to kako se počutimo. Toda v resnici so naše interpretacije in misli ob dani situaciji, tiste ki v nas sprožajo določena občutja.
Čeprav se včasih težko sprijaznimo, smo v veliki meri sami odgovorni za svoje občutke. Na dane situacije reagiramo brez da bi opazili kaj sami sebi pred tem govorimo.
Samogovor je lahko pozitiven in nas spodbuja, motivira ter vodi v lahkotnejše, bolj zadovoljno življenje. Na drugi strani pa negativni samogovor lahko vodi v samoomejitve, anksiznost, fobije, depresijo, nizko samopodobo.
Kadar se počutimo prestrašene in negotove si velikokrat v glavi kreiramo stavke, kot so: »kaj pa če ne dobim dobre ocene«?, »Kaj pa če se slabo odrežem na razgovoru?« »Kaj pa če se ne vklopim v družbo?« itd.
Največji izziv pri spopadanju z negativnim samogovorom je, da ga pravzaprav sploh prepoznamo. Velikokrat se namreč na skrivaj prikrade v naše možgančke in nas omejuje.
Negativni samogovor je naš največji sovražnik na poti do srečnega in zadovoljnega življenja.
Ljudje smo razvili negativni samogovor kot obrambo pred nevarnim situacijam. Na primer, če se znajdemo pred majavim mostom čez deročo reko, nam negativni samogovor pomaga, da se vprašamo ali je most pametno prečkati ali pa je bolje najti kakšen drug način.
Toda v večini situacij nas negativni samogovor ne varuje, ampak predvsem ovira pri vsakodnevnem delovanju ter vodi v negotovosti, nizko samozavest, fobije in nesigurnosti.
Pomembno je, da se znamo umiriti in prepoznati svoj negativni samogovor. Ko ga začnemo prepoznavat, ga lahko tudi nadziramo in spreminjamo.
Velikokrat nam lahko samo ena zunanja slika, opazka, beseda vzbudi nešteto notranjih misli in monologov.
Primer: šefica skliče krizni sestanek. Naše misli avtomatsko predvidijo nešteto scenarijev. Na žalost večinoma negativnih. Na primer: »Kaj če me bo okarala?«, »moram se nujno pripravit na vse možne scenarije, da vem kako se odzvati«, »sigurno sem kaj narobe naredil«, »verjetno ji spet nekaj ni všeč«, »kaj če je podjetje v krizi«, itd. Ali pa…Partner pride domov slabe volje in se ne želi pogovarjati z nami. Naše misli, brez da se sploh zavedam lahko dobijo naval negativnih misli »Kaj, če mu ni več do mene«, »Sigurno mu je z menoj dolgčas«, »moram ga spraviti v dobro voljo, ne bom mirna, dokler ga ne bom«, »Nima me več dovolj rad«, itd.
Anksiozni samogovor je tipično negativen, njegova glavna značilnost pa je, da je velikokrat neracionalen, nelogičen, a vseeno nam zveni kot čista resnica.
Stavki, ki se začenjajo s »Kaj pa če?«, nas navadno vodijo, da pričakujemo najslabše v vsaki situaciji. Ampak ker gre situacija mimo zelo hitro, ga velikokrat ne opazimo in mine, še preden imamo čas, da ga lahko izzovemo in spremenimo.
Primer: Imate strah pred letanjem. Veste, da so letala najbolj varno prevozno sredstvo in da so letalske nesreče izredno redke. Toda vaš negativni monolog vam ob sedenju na letalu nenehno govori »Kaj pa če pademo dol?«.
Ključno je, da začnemo PREPOZNAVATI in se zavedati besed, ki si jih govorimo ter jih nadomestiti z nasprotnimi stavki, ki spodbujajo naše negativne besede.
Bourne je definiral tri vrste našega negativnega monologa , ki nam lahko pomagajo prepoznavati negativne misli, ki se nam švigajo po glavi.
Vojak v nas si v dani situaciji predstavlja najslabši možen izid. Straši nas s fantazijami in predstavami o katastrofi in najslabšem možnem scenariju. Vojak v nas lahko deluje na več načinov:
Primer: ko pišemo pomemben test, se v naše možgane prikrade vojak in začne z vprašanji, kot so: »Kaj pa, če ne naredim?«, »gotovo se nisem dovolj učila in bom padla«, »kaj, če padem in bom pogrnila cel letnik?«
Vojakovi tipični stavki se pričnejo s »kaj pa če?«?
Je tisti del nas, ki nenehno sodi in vrednosti naše obnašanje in izpostavlja naše šibkosti in napake, kadarkoli je to mogoče. Obregne se v naše slabosti in nas skuša prepričati, da smo »zgube«.
Primer: »joj spet sem narobe naredila.!,« »itak mi nikoli nič ne uspe«
Kritika v nas hranijo negativna samo-prepričanja, kot so: »slabši sem od drugih«, »nekaj je narobe z mano«, »preveč sem šibek, moral bi biti močnejši«.
Žrtev v nas se počuti nemočnega in brez upanja. Skuša nas prepričati, da je nekaj narobe z nami in da glede tega ne moremo storiti ničesar. Obenem žrtev nenehno išče in izpostavlja ovire med nami in našimi željami in cilji. Žrtev v nas se nenehno pritožuje, z ničemer ni zadovoljna in obžaluje dejanja in situacije iz preteklosti, obenem pa je prepričana, da se nič ne bo nikoli spremenilo.
Primeri: »Ne morem« »nikoli ne bom zmožen tega…«, »nikoli ne bom mogel, zakaj bi se potem sploh trudil?« »mogoče bi lahko par let nazaj, ampak sedaj je prepozno« »vse sem poskusil, ampak itak nikoli nič ne bo delovalo«.
Perfekcionist je podoben kritiku, s to izjemo, da nas ne kritizira, ampak nas »spodbuja«, da naredimo več ali bolje. Problem perfekcionista je, da nikoli ni zadovoljen in nam konstantno dopoveduje, da naš trud ni dovolj, da bi morali delati več, da moramo imeti vedno vse pod kontrolo, da bi vedno morali ugajati….
Beseda, ki jo največkrat uporablja perfekcionist je moram. Perfekcionist je tisti del nas, ki hoče biti najboljši in ne sprejema napak in nazadovanj. Prav tako teži k temu, da nas prepriča, da je naša vrednost odvisna od zunanjih dejavnikov, kot so na primer poklicni dosežek, denar, status, medalja, diploma, sprejetje s strini drugih itd.
Problem perfekcionista je, da ga ne prepriča noben pojem naše pridobljene samo-vrednosti, ampak nas namesto da bi nam omogočal zadovoljstvo z doseženimi uspehi, prepričuje da nikoli ne bomo dovolj dobri in nas tako vodi v stres, izgorelost in utrujenost v iskanju zastavljenih ciljev.
Primeri: “moram imeti same petice”, “vedno moram biti nesebičen in razumevajoč”, “moram pomagati staršem, da bodo zadovoljni z mano”, “moram delati po 12 ur na dan, da bom lahko bogat” itd.
Najboljši način za premagovanje negativnega samogovora in naših štirih negativistov je, da jih nadomestimo s pozitivnimi, podpornimi stavki.
Pozitivni stavki, so preprosto nasprotje negativnim.
Gre preprosto zato, da naše možgančke napolnimo s POZITIVNIMI mislimi.
Ko začnemo sami sebi govoriti pozitivne stavke, se ti čez čas zasidrajo v našo podzavest s čimer nadomestimo negativne avtomatske misli s pozitivnimi.
Pozitivne misli namreč omogočijo občutke upanja, optimizma in zadovoljstva.
Za vsako negativno sporočilo lahko najdemo proti-stavek.
Obstaja več načinov kako negativne misli spremeniti v spodbujevalne.
Med drugim so lahko podporni stavki. Gre za so pozitivne stavke o tem, kaj delamo prav oziroma kako gledamo sami nase.
Podporni stavki so na primer: »vsak dan sem bližje svojemu cilju«, »vedno bolj sem pogumna«, »uživam v tem, kar sem«, itd.
Pri podpornih stavkih je pomembno predvsem to, da so v skladu z našimi vrednotami, osebnostjo in pogledi na svet. Ne moremo si prigovarjati na primer: »rada veliko govorim«, če smo že od nekdaj bolj tihe in mirne narave.
Pozitivne misli lahko v naše možgančke zasidramo tudi s pomočjo notranjega dialoga, kjer si naštejemo razloge in dokaze, zakaj na določeno situacijo ali dogodek, lahko gledamo s pozitivnega zornega kota.
Z notranjim dialogom si lahko povečamo samozavest, utrdimo svoja pozitivna prepričanja ter se na sploh počutimo močnejše in bolj pogumne.
Seveda je pri tem nujno, da je notranji dialog pozitivno naravnan.
Kot sem že omenila, obstaja več načinov premagovanja negativnih misli. Na tem mestu je ključno predvsem to, da se najprej naučimo prepoznavanja tistih, ki nam obremenjujejo misli in otežujejo življenje.
Slabo misel zamenjaš s pozitivno, sploh se ne sliši težko, kajne?
V realnosti so negativne misli produkt naših trdih prepričanj in zasidranih navad ter vzorcev, ki so se dolgo utrjevali v naših možganih.
Tako, kot pri treningu in športu sta tudi pri premagovanju negativnega samogovora potrebna čas in vaja.
Prvi korak je seveda prepoznavanje. Ko se naučimo zaznavati besede, ki jih govorimo sami sebi, jih lahko počasi nadomeščamo s pozitivnimi.
Kmalu lahko opazimo spremembe v naših mislih, občutkih ter obnašanju. Če nam to uspe se nam spremeni celoten pogled na življenje. S tem pa tudi občutek sreče, zadovoljstva in zaupanja vase.
.
Predvsem je dobro, da se naučimo biti prijazni do samih sebe. Zakaj je pri tem prijaznost tako pomembna, si lahko preberete v tem prispevku, ki govori o pozitivnih vplivih prijaznosti na naše delovanje. Pozitivni samogovor je namreč ravno to. Zmožnost, da sami sebe spoštujemo, se imamo radi smo do sebe prijazni.
“Vsaka misel nam piše zgodbo življenja”
Želim vam čim več lepih, prijaznih, veselih in spodbudnih misli.
Pozdravček,
Kaja
Članek je bil napisan s pomočjo naslednjih virov: