Vedno  znova me presenetijo  predstave in misli, ki se porodijo  ljudem ob  besedi psihologija.   Prepričana sem bila, da smo s takimi predsodki že pospravili in da  ob misli na psihologe ni prva asociacija na šolskega psihologa, kamor so pošiljali učence le ob vedenjskih in učnih problemih. Asociacije vezane na psihologijo so še vedno  vezane bolj na psihične bolezni ali težave, kot pa na nekaj kar se nam dogaja vsak dan, npr. čustva,razmišljanje, zaznave,… Meni, ki mi je psihologija ljuba že od konca osnovne šole dalje, mi je vprašanje kako obrniti  taka prepričanja in narediti psihologijo vsakodnevno in življenju prijazno, velik izziv.

Moj odgovor je bil: » Ali potem v primeru , da vidiš napisano fiziologija ali biologija, pomisliš, da je nekaj narobe v delovanju tvojega  telesa?«  Seveda njen odgovor ni bil pritrdilen.

Že zelo zgodaj se začnemo učiti kako je sestavljeno naše telo in kako deluje, o tem kako deluje naš um, kaj se dogaja z našimi čustvi, kako osebnostno rastemo in se razvijamo, pa slišimo……ne vem kdaj.  Psihologija pomeni veda o duši, naši duševnosti. To pomeni, da se ukvarja z našim mišljenjem ,načinom razmišljanja, čustvi, zaznavami, povezovanjem z drugimi,…..Tako, kot imamo različne barve oči, imamo tudi različno delovanje naših psihičnih procesov.  In to, da se učimo ali spoznavamo ustroj našega psihičnega aparata,  še ne pomeni, da je z nami nekaj narobe. Lahko nam kvečjemu pomaga, da  bolje razumemo sebe, se bolj zavedamo samega sebe, bolje uporabimo svoje zmožnosti in lažje obvladujem zahteve življenja. Ali bi bilo kaj narobe, če bi se otroci v šoli učili čustvovanja, urejanja odnosov, razmišljanja….? Verjetno ne. Ravno obratno.

Kej  je meja, da  »sem ok« ali pa »da je z mano nekaj narobe«, je  težko reči. V življenju so meje vedno tanke in spremenljive. V mislih imam meje kot so biti zdrav ali bit nezdrav, biti normalen ali biti nenormalen. Meje postavljajo posamezna družbena obdobja in kulture. Pa tudi posamezniki. Kdaj sem zdrav in kdaj nisem, kdaj sem normalen in kdaj nisem. Vsakemu se zgodi, da se znajde na meji.  Ali je normalno, da se človek vede nenormalno, ko se mu dogajajo težke zadeve v življenju, ali je normalno, da to traja nekaj časa?  Koliko časa lahko nekdo žaluje za izgubljeno ljubeznijo, koliko časa lahko nekdo čaka doma na novo službo,ker je prejšnjo izgubil? Do kdaj in do kej je normalno, do kdaj in do kje lahko govorimo, da se vedemo v skladu s pričakovanju duševno zdravega človeka.

Večina  opredelitev duševnega zdravja in dobrega počutja vključuje naslednje:

Duševno zdravje in dobro počutje ne pomeni  le odsotnosti bolezni   in problemov ampak  zmožnost delovanja na čustveni, kognitivni/miselni in družbeni ravni.  Izraža se v dolgotrajni vitalnosti, življenjski moči in volji do dela in vključevanja.  Kaže se v dobrih in izpolnjujočih odnosih in v zmožnosti sprejemanja dnevnih naporov in stresa.    Duševno zdravje in dobro počutje vpliva na  posameznikovo razmišljanje,  komunikativnost, povezovanje, učenje in osebno rast.   Povezano  je  s pozitivnimi psihičnimi značilnostmi.   Pomeni večjo prilagodljivost, iznajdljivost in odpornost na nenadne, pa tudi dalj časa trajajoče neprijetne dogodke in napore.

Torej, če vemo kako razmišljamo, ali smo bolj črnogledi ali bolj ustvarjalni, če vemo, kako obvladujemo čustva, če vemo kaj nas motivira ali kako lahko sami sebe spodbudimo, če vemo kako obvladati stres ali pa, da se naučimo novih tehnik in osebnostno rastemo, nam to pomaga k večji samozavesti, prijaznejšim odnosom in lepšemu jutri.

Upam, da sem vam s tem prispevkom vsaj malo bolj približala psihologijo.

Se beremo,

Branka