You have 0 items in your cart
V sledečem prispevku smo se lotile razlage nekaterih pojmov s področja psihologije in duševnega zdravja.
V vsej poplavi različnih informacij se pogosto zgodi, da so nekateri izrazi nejasno ali napačno razumljeni. S tem pa pride do napačne uporabe ter interpretacije določenih situacij in stanj.
Na primer ljudje včasih zase ali za druge pravijo, da imajo obsesivno – kompulzivno motnjo zato, ker zelo radi in veliko pospravljajo. Toda dejansko je obsesivno-kompulzivna motnja veliko več kot to. Več v nadaljevanju …
Če želimo biti kar se da razumevajoči, strpni in si medsebojno pomagati, je ključnega pomena, da poznamo različna stanja in izrazoslovje s sveta psihologije in skrbi za duševno zdravje.
V spodnjem prispevku si lahko prebereš razlage, kaj je mentalno/duševno zdravje, kaj je duševna bolezen, kaj je anksioznost, kaj so depresivna stanja ter s čim se sploh ukvarja psihološka znanost.
p.s.: pri definicijah je sicer tako, da jih posamezni avtorji lahko razlagajo na različne načine. V tem prispevku so tako pojasnjena predvsem bistva posameznih pojmov.
Gre za občutek stalnega nemira, nepojasnjenega strahu, tesnobe in pretiranih skrbi, ki jih spremljajo tudi telesni znaki, kot so glavoboli, vrtoglavice, povišan srčni utrip, mravljinčenje okončin, slabost, itd.
Anksioznost vpliva na vse ravni posameznikovega delovanja. Je psihično stanje, obnašanje in fizična reakcija, vse v enem.
Če se takšno stanje pri posamezniku pojavlja daljše časovno obdobje, lahko govorimo o pojavu ene izmed anksioznih motenj.
Anksiozne motnje so skupina mentalnih bolezni, ki posamezniku onemogočajo običajno funkcioniranje v vsakdanjem življenju.
Več o anksioznih motnjah si lahko preberete TUKAJ.
Za bipolarno motnjo je značilno menjavanje epizod maničnega in depresivnega stanja.
Posamezniku, ki trpi za bipolarno motnjo niha čustveno povišano stanje ekstremnega veselja ter stanje hude potrtosti (depresije).
V fazi depresije človek občuti praznino, brezvoljnost, utrujenost. Je potrt, ima težave z apetitom, s spanjem, je močno utrujen in brez energije. Večinoma se v tej fazi počuti manjvredno, brez smisla in nesamozavestno. Ne zanimajo ga aktivnosti, hobiji ali delo.
Na drugi strani pa je v manični fazi evforičen (pretirano dobrega počutja in razpoloženja), čuti kot da zanj ne obstaja nobenih ovir, je zelo dobre volje in nič utrujen. Posameznik je zelo samozavesten in ima dobro mnenje o sebi. Navadno ne potrebuje veliko spanja, ima veliko idej in ogromno energije.
Depresivne epizode so lahko blage, zmerne ali hude. Prehod iz maničnega v depresivno stanje je lahko zelo hiter, do njega lahko pride tudi v roku enega dne. Depresivno stanje, ki sledi maničnemu, je v večini primerov nepričakovano in posledično zelo boleče in uničujoče za posameznika.
Več o bipolarni motnji si lahko preberete tudi v našem prispevku o depresiji TUKAJ.
Cona udobja predstavlja poznano stanje. V njej se nahajamo, kadar delujemo in živimo v okviru tistega, ki nam na videz odgovarja.
Je psihološko/čustveno/vedenjski konstrukt znotraj naše rutine. Je območje, ki je človeku poznano, varno in predvidljivo.
Gre za način delovanja, navade, vzorce razmišljanja, interese, ljudi, kraje itd., ki so del našega vsakdana, so nam poznane in kot take udobne, prijetne.
Cona udobja predstavlja tudi navade in omejitve, ki so nam neprijetne, nas ovirajo pri doseganju želenih ciljev ali so celo slabe za naše zdravje (npr. različne odvisnosti, služba v kateri trpimo, razmišljanje, ki nam povzročajo tesnobo, čustvene reakcije, ki podirajo naše odnose itd.). Ker pa smo z njimi zelo domači in smo jih navajeni, se težko ločimo od njih. Najdemo polno razlogov, zakaj sprememba ni možna in zakaj se nič ne da storiti.
Več o coni udobja in kako stopiti iz nje, si lahko preberete TUKAJ.
Čustvo lahko razumemo kot sprožilec, ki v nas vzbudi potrebo po določeni akciji. V svoji surovi obliki je čustvo naš nagonski odziv na določeno situacijo.
Če nas je sram, bi se najraje umaknili. Če smo jezni, bi nekaj udarili, odrinili stran. Če nas je strah, bi zbežali. Gre za čiste, preproste, naravne impulze, ki se sprožijo v naših možganih ob določeni situaciji.
Več o čustvih si lahko preberete TUKAJ.
Depresija je pogosta in resna mentalna bolezen.
Gre za motnjo razpoloženja, ki povzroči, da se posameznik počuti neizmerno otožno, melanholično in ravnodušno. Nezmožen je doživljati občutke veselja, užitka in zadovoljstva.
Depresija spremeni človekovo čustveno, psihično in fizično delovanje. Vpliva na vse aspekte posameznikovega življenja: spanje, apetit, koncentracijo, spolnost, razmišljanje, počutje, obnašanje.
Za razvoj depresije pri posamezniku ni zgolj enega vzroka.
Pojavi se lahko pri komerkoli – tudi pri ljudeh za katere se zdi, da živijo v udobnih, “idealnih” življenjskih razmerah.
Kar nekaj dejavnikov lahko vpliva na pojav depresije. Ni nujno, da so prisotni vsi. Pri nekaterih znaki tudi niso tako očitni. Večinoma je pojav depresije povezan s kombinacijo genetskih, bioloških, družbenih in psiholoških dejavnikov.
Več o depresiji si lahko preberete TUKAJ.
Zavestni občutek jaza. V svoji definiciji se nanaša na psihološki fenomen, povezan s sebstvom in vključuje posameznikova stališča, vrednote in skrbi.
Po psihoanalitični teoriji gre za komponento osebnosti, ki se ukvarja z zunanjim svetom in njegovimi praktičnimi zahtevami. Ego posamezniku omogoča percepcije, zaznave, razmišljanje, reševanje problemov, preizkušanja realnosti in se prilagaja nagonskim impulzom.
Fobija pomeni strah in izogibanje določenemu specifičnemu objektu ali situaciji.
Pri specifičnih fobijah gre za to, da se oseba pretirano boji in preceni nevarnost dejanske situacije ali objekta. Večinoma sta strah in izogibanje tako močna, da vplivata na vsakodnevno delovanje posameznika.
Najbolj očitna simptoma fobije sta:
Čeprav se dosti ljudi zaveda neracionalnosti fobije, se vseeno izogiba situacijam, kjer bi se lahko z njo soočili in se čuti anksiozno že, če samo pomisli na možno soočenje s fobijo.
Gre za kronični občutek anksizonosti, ki vztraja vsaj pol leta.
Posameznik čuti nenehno anksiznost in nemir, brez specifičnega razloga.
Ljudje, ki trpijo za generalizirano anksiozno motnjo, neprestano tuhtajo, premlevajo in so polni skrbi. Obenem imajo občutek, da nimajo nadzora nad svojimi mislimi in življenjsko situacijo.
V naprej si predstavljajo različne (negativne) scenarije o tem, kaj vse se lahko zgodi ter jim pripisuje veliko verjetnosti, da se dejansko zgodijo. Čeprav realnost kaže povsem drugače.
Simptomi generalizirane anksiozne motnje so: nenehna napetost (občutek zakrknjenosti), hiter občutek utrujenosti, težave s koncentracijo, razdražljivost, napetost in bolečine v mišicah, težave s spanjem., itd.
Medicinska hipnoza oziroma hipnoterapija je visoko učinkovit pristop k zdravljenju številnih psiholoških, psihosomatskih in telesnih motenj.
Povečuje občutke sproščenosti in spodbuja delovanje imunskega sistema. Prispeva k osebnemu razvoju in rasti na področjih, kot so grajenje samozaupanja, samozavesti, premagovanje sramežljivosti, javno nastopanje, dvigovanje osebne, šolske, poklicne in športne učinkovitosti.
Pri hipnoterapiji se uporabljajo primeri, pozitivne in koristne sugestije, katerih namen je doseči želene spremembe v mišljenju, čustvovanju, vedenju ter ublažitev simptomov oz. težav.
Tudi v BRST psihologiji uporabljamo pristope s področja medicinske hipnoze. Več si preberite TUKAJ.
Stanje kroničnega stresa, ki vodi v fizično in emocionalno izgorelost. Ko posameznik doživi izgorelost, ni zmožen več normalno funkcionirati, ne v poklicnem, niti v zasebnem življenju.
Izgorelost se sicer ne pojavi iznenada. Prihaja počasi, tiho, skoraj neslišno, čeprav nase pravzaprav opozarja že zelo dolgo.
Kaže se tako na fizičnem, kot tudi na čustvenem, miselnem in vedenjskem nivoju.
Več o izgorelosti ti lahko preberete v našem prispevku TUKAJ.
Če se sami srečujete z znaki izgorelosti, vam je lahko v podporo naš spletni program za lažje obladovanje stresa, ki ga najdete TUKAJ.
Je eno izmed osnovnih čustev, ki ga zaznamuje nasprotovanje ali odpor do nekoga ali nečesa. Gre za intenzivno močan in neprijeten odziv na zaznano provokacijo, grožnjo, krivico ali nestrinjanje.
Jezo obenem spremljajo fizični simptomi, kot so povišan krvni tlak in srčni utrip, potenje, povišana raven adrenalina in noradrenalina.
Jeza v človeku sproži potrebo po odzivu, akciji.
Če je izražena na primeren način, lahko človeku pomaga, da izrazi neprijetne občutke ali ga motovira, da najde rešitve za težave.
Toda na drugi strani, pretirana, nekontrolirano in neprimerno izražena jeza, lahko povzroči marsikatero neprijetnost, vodi v agresijo in razdiralno vedenje.
Jeza je sicer navadno najbolj zatirano čustvo, saj ljudje pogosto ne vemo, kako jo lahko izrazimo na primeren način.
Miselni procesi, ki se nanašajo na pridobivanje, sprejemanje, procesiranje, razumevanje, shranjevanje in uporabo informacij.
Kognitivna psihologija se ukvarja se z interakcijami med človekovim razmišljanjem, čustvi, ustvarjalnostjo, jezikom, reševanjem problemov in povezavo z drugimi kognitivnimi procesi.
Obenem se osredotoča tudi na človekovo pozornost, ustvarjanje in shranjevanje spominov, pridobivanje in povezovanje znanj, učenje jezika, sprejemanje odločitev, reševanje problemov ter logično sklepanje.
Je osnovno človeško čustvo. Povezano je z občutki globoke pripadnosti in naklonjenosti do druge osebe.
Ljubezen je zelo globoko in intenzivno čustvo, ki vključuje potrebo po povezanosti, sprejetosti, pripadnosti, varnosti, intimnosti.
Med dvema v partnerski zvezi se ljubezen razvije počasi. Z grajenjem zaupanja in predanosti. Lahko se lahko razvije iz zaljubljenosti ali iz globokega prijateljstva, ni pa nujno.
Ljubezen sicer lahko čutimo tudi do staršev, prijateljev, otrok, hišnih ljubljenčkov, itd.
Več o ljubezni si lahko preberete v enem izmed naših prispevkov TUKAJ.
Oseba z mejno osebnostno motnjo ima nekoherenten občutek jaza, kar vodi v stalen strah pred zapuščenostjo, čustveno nestabilnost ter kroničen občutek praznine.
Značilni so intenzivni in nestabilni medosebni odnosi pri katerih pride do pogostih nihanj med ekstremnimi stališči drug do drugega in do sebe (na primer med ekstremnim oboževanjem, ljubeznijo do druge osebe in ekstremnim zavračanjem).
Značilne so tudi čustvena nestabilnost, izbruhi jeze, nasilja in impulzivnost. Pojavijo se tudi samomorilska nagnjenja, grožnje s samomorom in samopoškodovanje.
Sicer se lahko mejna osebnostna motnja pojavi na različnih spektrih funkcionalnosti delovanja.
Mentalno zdravje se kaže v dobrih in izpolnjujočih medosebnih odnosih, zmožnosti sprejemanja dnevnih naporov in stresov, dolgotrajni vitalnosti, življenjski moči in volji do dela in povezovanja.
Z roko v roki z mentalnim zdravjem hodi dobro počutje. Oboje vpliva na posameznikovo razmišljanje, komunikativnost, povezovanje, učenje, razvoj. Pomeni večjo prilagodljivost, iznajdljivost in odpornost na nenadne, pa tudi dalj časa trajajoče napore in neprijetne dogodke.
Mentalni zdravje in dobro počutje sta odvisna od posameznikove osebnosti in njegovega vedenja, pa tudi od okolja v katerem živi in dela.
Narcisistično osebnostno motnjo (kratko: NOM) sestavlja skupek patoloških narcisističnih potez.
Ljudje z NOM veliko svoje pozornosti namenijo doseganju uspeha, svojemu družbenemu statusu in zunanjemu izgledu.
Osebe z narcisistično motnjo imajo pretiran občutek lastne superiornosti, pozornost usmerjajo predvsem nase, spremlja pa jih tudi prepričanje, da so
upravičene do posebnih pravic, značilna je močna potreba po občudovanju s strani drugih in pomanjkanje empatije.
Pogosto se imajo za edinstvene in fantazirajo o neomejenem uspehu, kot posledici njihove posebnosti.
Imajo občutek posebnosti in večvrednosti. V medsebojnih odnosih se pogosto vedejo izkoriščevalsko, manipulativno, egocentrično in arogantno.
Značilna je tudi močna občutljivost na kritiko na katero lahko odreagirajo z navidezno brezbrižnostjo ali pa z jezo, občutkom ponižanja in sramu.
Na zunaj dajejo vtis samozavesti, a jih v ozadju spremlja nizka samovrednost, občutek manjvrednosti, šibkosti, nezadostnosti in sramu.
Notranje doživljanje posameznika z narcisistično osebnostno motnjo se močno razlikuje od njegove zunanje samoreprezentacije.
Obsesije so ponavljajoče se ideje, misli in predstave, ki se zdijo brez smisla, toda vseeno okupirajo posameznikove misli. Primeri so na primer: predstave o nasilnih dejanjih, misli o poškodovanju drugega ali strah, da smo pustili doma prižgane luči, odklenjeno hišo itd.
Osebe z obsesijam prepoznavajo, da so te misli nerazumske in se jih skušajo znebiti, toda vseeno se pojavljalo tudi po več ur, dni, tednov ali celo mesecev. Te misli niso pretirane skrbi o življenjskih težavah, ampak so večinoma popolnoma nepovezane z resničnimi življenjskimi problemi.
Kompulzivnosti so obnašanja ali rituali, ki jih posameznik izvaja, da razprši nemir, ki ga povzročajo obsesije. Nekateri si nenehno umivajo roke, zaradi strahu pred okužbami, neštetokrat preverijo ali so zaklenili vrata ali pa stalno pogledujejo v vzvratno ogledalo avtomobila, da se prepričajo, da ne bodo koga zbili. Jasno jim je, da so ti rituali nerazumski, a jih vseeno izvajajo, da zmanjšajo anksiozne občutke, povezane s svojo obsesijo. Velikokrat posamezniki glede svojih ritualov čutijo sram in prezir, a jih vseeno izvajajo.
Obsesije se lahko pojavijo same po sebi in ni nujno, da posameznik v povezavi z njimi razvije določene kompulzivne motnje.
Kompulzivnosti največkrat vključujejo umivanje, štetje ali preverjanje. Posamezniki se na primer izogibajo dotikanju kljuk na vratih, rokovanju. Nekateri si nenormalno dolgo in velikokrat umivajo roke ali se tuširajo. Drugi neštetokrat preverjajo ali so zaklenili vrata, ugasnili plin, ali je prosta cesta, da lahko speljejo itd. Nekateri morajo nenehno šteti do določene številke ali večkrat ponavljati določeno besedo.
Kombinacija različnih karakteristik in kvalitet, ki sestavljajo posameznikov karakter.
Je skupek vedenj, kognicij in čustvenih vzorcev, ki se kažejo v tem, kako se posameznik vede, razmišlja in čustvuje.
Psiholog Janek Musek pravi, da je osebnost celoten vzorec relativno trajnih značilnosti, po katerih se posamezniki razlikujejo med seboj. Gre za vse tisto, kar pri posamezniku predstavlja njegovo osebnost in po čemer ga ločimo od drugih.
Bistveni značilnosti osebnosti sta njena relativna trajnost in individualnost. Relativna trajnost pomeni, da se bo oseba v različnih okoliščinah obnašala podobno. Individualnost pa da se osebnost pojavi pri posamezniku v enkratni, neponovljivi obliki.
Lahko opredelimo kot notranje izkušnje in vedenjski vzorci, ki se očitno odmikajo od kulturnih norm in pričakovanj, so vztrajni in nefleksibilni. Praviloma se pojavijo v adolescenci ali zgodnji odraslosti, so stabilni, posamezniku povzročajo stisko in ga pomembno ovirajo pri normalnem funkcioniranju (American Psychiatric Association).
Posamezniki z osebnostnimi motnjami se srečujejo s težavami na področju mišljenja, čustvovanja, medsebojnega funkcioniranja in kontrole impulzov.
Tipi osebnostnih motenj so: Paranoidna osebnostna motnja, Shizoidna opsebnostna motnja, Shizotipska osebnostna motnja, Antisocialna (psihopatska) osebnostna motnja, Mejna osebnostna motnja, Histrionična osebnostna motnja, Narcisistična osebnostna motnja, Izogibajoča osebnostna motnja, Odvisnostna osebnostna motnja, Obsesivno kompulzivna osebnostna motnja.
Panični napadi so nenadne epizode hudega nemira ali nepojasnjenega strahu, ki se pojavijo iznenada, brez očitno specifičnega razloga.
Intenzivna panika navadno ne traja dlje kot nekaj minut, vendar pa lahko pride v valovih v času do dveh ur.
Med paničnim napadom lahko posameznik doživi naslednje simptome: hlastanje po zraku, občutek dušenja, močno razbijanje srca, preskakovanje srca (kot aritmija), vrtoglavica, omotica, tresenje, potenje, slabost ali bolečina v trebuhu, občutek nerealnosti (kot da ni zares v tej situaciji – depersonalizacija), otopelost ali mravljinčenje v stopalih ali dlaneh, menjajoči občutki mraza in vročine, bolečina v prsih, strah pred izgubo kontrole, intenziven strah pred smrtjo, občutek, da se je posamezniku “zmešalo”.
Več o paničnih napadih si lahko preberete TUKAJ.
Beseda paranoia je grškega izvora in je sestavljanka besed para (preko) in nous (um, razum): Paranoja torej pomeni “preko razuma” ali “onkraj razuma”.
Posamezniki, ki se srečajo s paranojo svoje sklepanje ter doživljanje sveta slikajo iz notri navzven na neustrezen, večinoma nerealističen način.
To pomeni, da svet doživljajo drugače od realnega. Sklepajo o dogodkih in situacijah na podlagi lastnih doživljanj in ne dejanskega, realnega stanja.
Za paranojo so značilne: sumičavost, grandioznost, nezaupanje drugim in preganjavice.
Za ljudi s paranoidno osebnostno motnjo je značilno, da niso pripravljeni oziroma niso zmožni spremeniti svojih idej. Običajna populacija ljudi je zmožna opaziti svoje napake v mišljenju in jih odpraviti, oseba s paranoidno motnja, pa tega ni sposobna.
Ljudje s paranoidno osebnostno motnjo krivdo in razloge za svoja občutja pripisujejo zunanjim okoliščinam oziroma drugim ljudem. Najbolj pogosta čustva, ki jih spremljajo so sovražnost, razdražljivost in jeza.
Glavna karakteristika PTSM je razvoj omejujočih psiholoških simptomov, ki sledijo travmatičnemu dogodku. Prvič so jo identificirali v 1. svetovni vojni, ko so med vojaki opazili kronično anksioznost, nočne more in ponavljanje preteklih podob.
PTSM lahko doleti vsakega, ki doživi hudo travmatski dogodek, ki ni v okviru običajnih človeških izkušenj. To so travme pri katerih človek doživi intenzivni strah, grozo in občutke nemoči.
Pojavi se lahko ob vojnah, naravnih nesrečah, kot so potresi in hurikani, avtomobilske ali letalske nesreče, ob zlorabah, posilstvih in drugih kriminalnih dejanjih, ki so storjena nad nami ali našimi bližnjimi.
Simptomi so bolj intenzivni in trajajo dlje v primeru, ko se travma dotika nas direktno (na primer v primeru hudega fizičnega nasilja ali posilstva nad posameznikom). Toda tudi opazovati nekoga, ki doživi hudo travmo, lahko povzroči razvoj PTSM.
Psihologija je znanstvena veda, ki preučuje vedenje ljudi (n živali). Posveča se duševnim procesom, vedenju, osebnosti posameznika ter njegovemu odnosu do sebe, življenja in drugih ljudi.
Je znanost, ki se ukvarja z emocijami, kognicijami, vedenjem in njihovo medsebojno interakcijo. Proučuje osebnost, obnašanje, duševne pojave, človeški um in njegove funkcije.
Psihologija vključuje zavestne in podzavestne fenomene, čustva in misli.
Ukvarja se z vedenjskimi in umskimi procesi, ki med drugim vključujejo: percepcije, kognicije, čustva, inteligenco, pozornosti, subjektivna izkustva, motivacijo, delovanje možganov in osebnost.
Obenem proučuje tudi interakcije med ljudmi in medsebojne odnose.
Psihološko znanje se pogosto povezuje in uporablja pri zdravljenju in ocenjevanju težav v duševnem zdravju.
A je več kot samo to. Usmerjeno je v reševanje problemov na več področjih človeške dejavnosti.
Različne psihološke smeri: razvojna, vedenjska, kognitivna, socialna, psihoanaliza, eksistencialna-humanistična.
Zdravljenje oziroma obravnava duševnih bolezni ali drugih podobnih težav, ki temeljni na psihološki znanosti (oziroma izvira iz psihološke znanosti).
Psihoterapija je vrsta pomoči posameznikom, ki se soočajo z določenimi psihičnimi težavami ali se znajdejo v težki življenjski situaciji iz katere sami ne vidijo izhoda.
Psihoterapevt z različnimi psihološkimi metodami in pristopi pomaga posamezniku, da spremeni svoje navade, obnašanje, poglede na svet in tako obvladuje težke situacije ter premaga težave, ki ga obremenjujejo.
Psihoterapija izboljša posameznikovo splošno dobro počutje, fizično in psihično zdravje.
Zdravnik, specialist za zdravljenje duševnih bolezni.
Razvil jo je Sugmund Freud. Ta vrsta terapija je znana po dolgoročnem/intenzivnem zdravljenju, kjer se rešuje in analizira nerazjasnjena vprašanja iz otroštva. Gre predvsem za podzavestna vprašanja in so skrita pred zavestjo s pomočjo kompleksnega obrambnega sistema.
Razvil jo je Sugmund Freud in vsebuje strukturiran, topografski model osebnosti, obrambnih mehanizmov, pogonov in psihoseksualnih faz razvoja. Primarna sila, ki stoji za to teorijo je id, ego in superego in delitev zavesti na zavestni um, podzavestni um in nezavedno.
Zmožnost uma, da razmišlja, presoja, razume in sodi na logičen način. Je zmožnost presoje, trdnosti, upoštevanja družbenih, kulturnih norm.
Vrsta psihologije, ki proučuje fizične, umske in vedenjske spremembe, ki se pojavijo skozi človekov razvoj: odraščanje, zrelost in staranje.
Ukvarja se z različnimi biološkimi, nevrološkimi, genskimi, psihološkimi, socialnimi, kulturnimi in okoljskimi dejavniki, ki vplivajo na človekov razvoj skozi življenjsko dobo.
Prvotno je pozornost usmerjala predvsem v razvoj dojenčkov, otrok in mladostnikov, a se je skozi čas razširila na celotno človeško dobo in se tako ukvarja tudi z odraslostjo in staranjem.
Samopodoba je preprosto povedano, naša predstava o tem, kdo smo, kakšni smo in kaj počnemo.
Samopodoba je močno povezana z našim vedenjem. Svetu se predstavljamo in se obnašamo v skladu s tem, kakšen človek verjamemo in mislimo, da smo. Če imamo sami sebe za odprto osebo, bomo v družbi gotovo bolj glasni in veliko govorili. In obratno, če smo prepričani, da smo bolj tihi in mirni, bomo v družbi bolj poslušali in govorjenje rajši prepustili drugim.
Več o samopodobi si lahko preberete TUKAJ.
Psihotična motnja za katero so značilne motnje v mišljenju, čustvenem odzivanju in obnašanju. Navadno se pojavi nekje od poznih najstniških let do sredine 30. leta.
Značilne motnje morajo trajati vsaj 6 mesecev in vključevati vsaj en mesec aktivne faze, ki obsegajo dve ali več naslednjih karakteristik: blodnje, halucinacije, neorganiziran govor, grobo neorganizirano ali kaotično vedenje ali negativne simptome (pomanjkanje čustvene odzivnosti, ekstremna apatija). Ti simptomi so povezani z izrazito socialno ali poklicno disfunkcijo.
Obstajajo različne stopnje socialne anksioznosti. Nekateri imajo na primer fobijo pred javnimi nastopi, drugi pa čutijo anksioznost že pri osnovnih interakcijah z drugimi.
Ta strah je veliko močnejši od običajnega nemira, ki ga večina ljudi čuti v podobnih situacijah.
Velikokrat posameznike s socialno anksioznostjo skrbi, da jih bodo drugi obsojali in jih imeli za nervozne, šibke ali neumne. Skrbi jih, da se bodo osramotili in da bodo drugi opazili njihovo anksioznost.
Fizični znaki niso pretirano vidni, vključujejo pa predvsem znojenje in zardevanje. Pojavijo se tudi: potenje, povišan srčni utrip, slabost.
Navadno se posameznik zaveda nerazumskosti svoje fobije (pri otrocih s socialnimi fobijami je drugače).
Včasih socialna anksioznost ni specifična in je generalizirana ter vključuje izogibanje vsakršnim socialnim interakcijami z drugimi.
Stres lahko opredelimo kot telesni odziv na določeno situacijo, za katero ocenimo, da bi lahko bila za nas ogrožajoča, neprijetna, težka, nevarna.
Stresni odziv v našem telesu povzroči t. i. STRESOR. Gre za določen dogodek, situacijo ali pa zgolj misel, ki v našem telesu sproži stresno reakcijo.
Prispevek o stresu si lahko preberete TUKAJ.
Psihološka disciplina, ki se osredotoča na razvoj in vpeljavo psiholoških teorij za razumevanje, prilagoditev in izboljšanje človekovega obnašanja pri športu in telesni aktivnosti.
Iz športne psihologije sta se čez čas razvili dve discipline: vadbena psihologija in psihologija zdravja.
Psihologija zdravja se osredotoča na pregled odnosa med vedenjem, kognicijami, psihofiziologijo, socialnimi in družbenimi dejavniki ter ohranjanjem, vzpostavljanjem in krepitvi zdravja. Osredotoča se na preprečevanje in zdravljenje bolezni ter na psihološko stanje posameznika pred, med in po medicinskem in psihološkem zdravljenju.
Psihologija vadbe je kombinacija športne znanosti in psihologije in se ukvarja s psihološkimi okoliščinami in posledicami telesne aktivnosti.
Tehnike sproščanja v našem telesu sprožijo odziv, ki je nasproten stresnemu – tako imenovan naravni telesni sprostitveni odziv.
Odziv je sposobnost telesa, da sprosti kemične in možganske signale, ki povzročijo, da se upočasni delovanje mišic in organov ter poveča krvni pretok možganov.
Redno prakticiranje tehnik sproščanja je eden izmed najbolj učinkovitih načinov zdravljenja različnih bolezenskih stanj, povezanih s stresom.
Sprostitveni odziv je tako stanje globokega počitka, umirjenosti in sproščenosti.
Lahko bi rekli, da gre za popolno nasprotje stresnega odziva, ki ga naše telo doživi, kadar se počuti ogroženo.
Med tehnike sproščanja med drugim spadajo: meditacija, čuječnost, avtogeni trening, progresivna in pasivna mišična relaksacija, vodeno sproščanje, vizualizacija, različne dihalne tehnike, nekatere oblike jogijskih praks itd.
Ko je aktiviran naš sprostitveni odziv se opočasni srčni utrip, dihanje postane umirjeno in bolj globoko, zniža se krvni pritisk, sprosti se mišična napetost, pospeši se prekrvavitev možganov.
Poleg pomirjajočih fizičnih učinkov, relaksacijski odziv obenem poveča energijo in koncentracijo, sprosti napetosti in bolečine, izboljša sposobnost reševanja problemov ter spodbudi motiviranost in produktivnost.
Sprostitveni odziv je fizično in mentalno stanje globoke sproščenosti, ki spremeni posameznikov telesni in čustveni odzivi na stres.
Naše telo se tako, ob rednem izvajanju tehnik sproščanja, počasneje vzburi in hitreje sprosti, mi pa se zato počutimo bolje, tako na psihični, kot tudi na fizični ravni.
Več o tehnikah sproščanja si lahko preberete TUKAJ.
Več o sprostitvenem odzivu pa TUKAJ.
Človeku omogoča zavedanje. Zavedanje sveta, izkušenj, mišljenja in čustvovanja.
Um je sklop miselnih zmožnosti, ki vključuje kognitivne elemente, kot so zavest, domišljija, zaznavanje, razmišljanje, presoja, govor in spomin.
Je vrsta psihoterapije, ki je dokazano uspešna in se ukvarja s tem:
VKT pri razumevanju problemov in težav izhaja iz interakcije med okoljem, mislimi, čustvi, senzacijami znotraj telesa (telesnimi občutji) in vedenjem.
Obstajajo trije nivoji razmišljanja: avtomatske misli, življenjska pravila in temeljna prepričanja.
VKT se fokusira na preoblikovanje teh treh nivojev razmišljanja v povezavi z nekoristnim vedenjem z namenom blažitve neprijetnih čustev in fizičnih reakcij, ki so povezani s tesnobo in depresivnimi stanji.
Pristope VKT uporabljamo tudi v BRST psihologiji. Več si lahko preberete TUKAJ.
Stanje zavedanja in odzivanja na človekovo zunanje in notranje okolje.
Ozaveščanje posameznikovega lastnega obstoja, misli, senzacij, okolja.
Polna aktivnost uma in doživljanj. Dojemanje tega, kar se dogaja v človekovem lastnem umu.
Gre za intenzivno, hudo žalost, ki se pojavi ob izgubi. Največkrat je povezana s smrtjo posamezniku pomembne osebe. Pojavi pa se lahko tudi ob drugih oblikah izgube, na primer ob ločitvi, izgubi službe, poškodba, ki nam onemogoči običajno delovanje, izguba premoženja, neplodnost itd.
Žalovanje spremljajo različna, pogosto zelo intenzivna čustva. Med drugim krivda, žalost, jeza, tesnoba.
Žalovanje je bolečina, ki spremlja izgubo.
Za soočanje z žalovanjem ni nobene formule in nima določenega roka trajanja.
v kolikor želite narediti nekaj dobrega zase in za svoje dobro počutje, vam lahko prav pridejo naše e-knjige.
E-knjiga za dobro samopodobo pripomore k krepitvi samopodobe in boljši predstavi o sebi.
E-knjiga za lažje obvladovanje anksioznosti oziroma tesnobe, omogoča lažje soočanje z anksioznimi občutki, obvladovanje misli in spopadanje z omejujočimi prepričanji.
E-knjiga za lažje obvladovanje stresa in preprečevanje izgorelosti omogoča boljše razumevanje stresnega odziva, lažje soočanje s stresnimi dogodki ter pomaga pri iskanju rešitev za učinkovito soočanje s skrbmi in napetostmi.
