You have 0 items in your cart
Ljubezen je največkrat imenovano čustvo, najbolj zmedeno in najbolj vznemirljivo. Prinaša nam lahko največjo blaženost ali največjo bolečino, največ zmot ter hkrati največjo izpolnitev.
“Ljubezen je centralno ogrevanje našega vesolja. Je čustvo, ki motivira naša dejanja in nam daje smisel. Določa naša socialna vedenja, nas spodbuja in hrabri. Toda hkrati nas lahko žene v ljubosumje, sovraštvo in samouničenje “
Kljub temu, da obstaja več oblik ljubezni, je ljubezenska zveza z drugo osebo tisto, po čemer hrepeni večina izmed nas.
Želimo si biti zaljubljeni, ljubljeni, oboževani.
Z ljubezensko zvezo zadovoljujemo temeljne psihološke potrebe kot so: potreba po pozornosti, pripadnosti, intimnosti, varnosti.
Več o temeljnih človekovih potrebah, si lahko preberete v enem od naših prejšnjih člankov TUKAJ.
Današnja družba je na eni strani zelo odprta. Hitreje in lažje pridemo do želenih informacij, več se ukvarjamo sami s sabo ter znamo izraziti svoje želje, potrebe in mnenja. Po drugi strani pa je veliko posameznikov nesrečnih v svojih ljubezenskih zvezah in osamljenih. Vse več partnerskih odnosov razpade in vedno več ljudi ostaja v nenehnem iskanju pravega partnerja in ljubezni.
Problemi s katerimi se soočata sodobna ljubezen in odnosi, niso pomembni zgolj za posameznika, ampak so stvar celotno družbe.
Kakšne medsebojne ljubezenske zveze imamo, determinira dinamiko celotnega družbenega sistema.
Čeprav jo vsi poznamo, o ljubezni v resnici ne vemo prav veliko. Vprašanja o partnerski zvezi in človeški medsebojni privlačnosti, so ideološko trdovratna in so sredstvo številnih polemik.
“Ljubezen je najbolj nerazumljiva, najbolj neutemeljena in hkrati najbolj samoumevna resničnost absolutne zavesti.“
Da bi ljubezen razumeli, moramo razlikovati med različnimi čustvenimi stanji in občutki, ki jih lahko doživimo do druge osebe.
Izvira iz spolne sle in je del našega t.i. »prvinskega nagona«. Poželenje občutimo, ko želimo zadovoljiti svojo potrebo po spolnosti. Navadno hitro mine in ga lahko občutimo tudi ob odsotnosti čustev ljubezni in zaljubljenosti. Na primer ob gledanju pornografskih filmov. Za razliko od čustev zaljubljenosti in ljubezni, pri poželenju naše zaznavanje ostane nespremenjeno.
Zaljubljenost traja dlje od poželenja, nekaj tednov ali mesecev. Ko smo zaljubljeni se naše telo drugače odziva, hormonsko delovanje v našem telesu se spremeni in svet doživljamo drugače, kot prej.
Za vzpostavite tako osupljivega stanja morajo bit na delu neznanske sile. Naša zaljubljenost zavzame celotno našo bit.
Niso pa ne možgani, niti hormoni tisti, ki določajo, da se nam posameznik zdi privlačen. Naše psihološko delovanje je tisto, ki determinira našo naklonjenost do določene osebe. Povečini so si psihologi enotni, da je privlačnost rezultat naših prepričanj, želja, izkušen. Kljub temu še vedno niso našli trdnih dokazov, zakaj se pravzaprav zaljubimo in zakaj se nam nekdo zdi privlačen, nekdo drug pa ne.
Je čustvo, ki traja dlje časa. Je občutek globoke pripadnosti in naklonjenosti do druge osebe. Ljubezen lahko sicer čutimo tudi do staršev, prijateljev, otrok, hišnih ljubljenčkov, itd.
Med dvema v partnerski zvezi se ljubezen razvije počasi. Z grajenjem zaupanja in predanosti. Lahko se razvije iz zaljubljenost, ni pa nujno. Vsi poznamo primere najboljših prijateljev, ki so po več letih prijateljevanja začeli partnersko zvezo ter zgradili trden odnos in medsebojno povezanost.
Mnogi cenijo ljubezen kot eno izmed najvišjih vrednost. Nanaša se na brezpogojno sprejemanje, enakovrednost med partnerjema in iskrenost. Ljubezen predstavlja pomemben temelj za dober partnerski odnos in skupno življenje.
Kaj se pravzaprav dogaja v našem telesu, da nam ljubezen in zaljubljenost povzročata tako močne telesne in čustvene senzacije?
V telesu se sprošča dopamin. Dopaminu lahko rečemo tudi »energetski hormon«. Ko se zaljubimo, se sprosti dopamin, kar povzroči, da se počutimo energično, veselo, navdušeno.
Zato imamo občutek, da bi lahko »premikali gore«, ko smo zaljubljeni.
Dopamin prav tako sproži zelo fokusno orientirano obnašanje.
To pomeni, da se osredotočimo zgolj na eno stvar, ki postane središče našega delovanja.
V primeru zaljubljenosti je to oseba do katere čutimo naklonjenost.
Zato razmišljamo zgolj o tej osebi, radi bi z njim/njo preživeli ves svoj čas, druge stvari se nam ne zdijo več tako pomembne.
Dopamin je lahko prisoten tako v začetni fazi zaljubljenosti, kot tudi kasneje, ko zaljubljenost preide v ljubezen.
Obenem se v telesu izloča tudi oksitocin. Nasprotno od dopamina je oksitocin hormon intimnosti, sproščenosti. Oksitocin omogoči, da se s partnerjem počutimo povezane.
Sprošča se z objemanjem, poljubljanjem, dotikanjem.
Kadar na primer čutimo željo po ležanju na kavču, objemanju partnerja in gledanju najljubše serije, je na delu navadno oksitocin.
V obdobju zaljubljenosti sta ne delu tudi noradrenalin in adrenalin. Sta hormona, ki se sprošča pri stresnem odzivu.
Sigurno poznate občutek, ko ste bili zaljubljeni in se vam je pri srečanju s simpatijo dvignil srčni utrip, čutili ste vročico, rdečico, suha usta in »metuljčke« v trebuhu. Za omenjene občutke poskrbita prav adrenalin in noradrenalin.
Pravijo, da se ljubezen lahko zgodi na prvi pogled. Toda ste vedeli, da igra vonj v pri zaljubljenosti prav tako pomembno vlogo?
Ko se namreč zaljubimo, igra vonj našega partnerja eno ključnih vlog pri razvijanju občutka varnosti in povezanosti.
Zato dekleta velikokrat med spanjem nosijo majice svojih partnerjev.
Nekatere raziskave so pokazale, da je v začetnih fazah zaljubljenosti raven serotonina nizka.
Raven serotonina je nizka tudi pri ljudeh, ki trpijo za obsesivno-kompulzivno motnjo. Zato imamo v začetnih fazah zaljubljenosti lahko občutek, da smo »obsedeni« s svojim partnerjem. Obenem nizka stopnja serotonina lahko povzroči občutek anksioznosti in negotovosti. Zato se nemalokrat pred vstopom v novo zvezo, srečamo z občutki tesnobe, dvomimo in smo negotovi.
Prepričanja o ljubezni in partnerstvu so zelo trdovratna in se težko spreminjajo, četudi so velikokrat nefunkcionalna.
Svoja prepričanja in predstave o ljubezni zgradimo na podlagi t.i. socialnih reprezentacij.
Socialne reprezentacije so mnenja, ideje, pogledi, vrednote, prakse, obredi itd. Gre torej za način kako gledamo na ljubezen in partnerske odnose. In kako se pri tem obnašamo.
Socialne reprezentacije se ustvarijo kot rezultat našega družbenega okolja, kulture, družine. Hkrati pa tudi na podlagi lastnega zaznavanja ter izkušenj, ki jih pridobimo skozi življenje in se lahko oblikujejo že v otroški dobi.
Socialne reprezentacije so lahko skupne celotni naciji ali družbeni skupini.
Na primer: večina Indijcev se drži kastnega sistema in je prepričana, da so poroke med kastami nemogoče, nemoralne.
Predstave, prepričanja in vrednote o ljubezni in odnosih se s socializacijo prenašajo iz generacije v generacijo.
Posvojimo določena splošna prepričanja, brez da bi o njih posebej razmišljali (na primer: Da se z nekom poročim, moram biti najprej zaljubljen. Ali pa: Pred poroko ne smem imeti spolnih odnosov. In: Moški mora prvi pristopiti do ženske v procesu osvajanja, itd.).
Ta prepričanja in pogledi se sicer spreminjajo skozi čas. Pred dvesto leti je bil na primer pogoj za poroko predvsem dogovor med starši in ne ljubezen med partnerjema.
Kljub temu so te spremembe navadno dolgotrajne, zato jih posameznik velikokrat ne občuti in svoje temeljne poglede na ljubezen in partnerski odnos ohranja skozi celo življenje.
Romantična ljubezen, ki obvladuje današnjo podobo ljubezni, je le eden izmed modelov. Njena pomembna značilnost je ideja zlitja ljubezni in spolnosti, ki pa tako skoraj ne more bit doživljena. Ne želimo pa le združiti spolnosti in ljubezni, želimo tudi intenzivnosti in tajanja.
Naša pričakovanja so neizmerno narasla. In ker vemo, da so zrasla tudi pričakovanja drugega, povečujemo pričakovanja do nas samih. Toda višja kot so pričakovanja, manj jih lahko izpolnimo.
Tveganje se skriva v tem, da nas noben partner ne izpolnjuje in ne zadovolji naših pričlakovanj. Znajdemo se na dveh bregovih. Med željo ljubiti in nezmožnostjo vzpostavitve trajne, dolgoročne partnerske zveze. Bolj kot drugega človeka, ljubimo zgolj idejo ljubezni.
Idealizirana ljubezen je v nas zelo zasidrana. K temo je pripomoglo nešteto romantičnih knjig in filmov, ki prikazujejo ideale ljubezni, ki se kljub težavam vedno končajo s srečnim koncem. Ljubezen premaga vse, »prava« ljubezen med partnerjema sama najde rešitev za vse ovire. Za nesrečno ljubezen pa je vedno kriv nekdo drug in ne dinamika odnosa med zaljubljencema (npr. sovraštvo med družinama v Romeu in Juliji. V telenovelah je to navadno zloben lik, ki zaljubljenca odvrača drug od drugega z lažmi in prevarami).
Idealizirane ljubezni je velikokrat temelj napačnih prepričanj o partnerstvu in ljubezenskih odnosih.
Ustvarimo si idealizirano predstavo o ljubezenski zvezi, ki pa v realnosti ne doseže naših pričakovanj. Zato lahko skačemo iz zveze v zvezo in v vsaki najdemo pomanjkljivost.
Na drugi strani pa se posamezniki lahko oklepajo nezdravih ljubezenskih odnosov zaradi prepričanja, da si boljšega ne zaslužijo, da niso dovolj vredni ali da morajo potrpeti vsako partnerjevo vedenje.
Tako so naše predstave o ljubezni lahko zelo družbeno pogojene, a hkrati izrazito individualistične in izoblikovane na podlagi naših izkušenj in preteklih doživetji.
Tako kot pri vsem delovanju, smo si tudi pri pogledih na partnerstvo in odnose v osnovi enaki, a hkrati zelo različni.
Ko se odločimo za vstop v novo zvezo navadno poveličujemo partnerja, vidimo ga v najboljši luči in preplavlja nas karneval ekstremno pozitivnih čustev.
Toda, ko se »rožnata očala« zaljubljenosti skozi številne izkušnje s partnerjem v vsakdanjem življenju razbarvajo, se naš pogled nanj spremeni. Sprememba nemalokrat prinaša s sabo tudi spremenjena čustva, ki jih lahko spremlja razočaranje.
Za sam partnerski odnos je poleg ljubezni potrebno nenehno sodelovanje, sprejemanje kompromisov, skupno odločanje, reševanje problemov, delitev skupnega dela in odgovornosti.
To od partnerjev terja odpornost, tolerantnost do napak in slabosti drugega, sprejemanje in odpuščanje. Pomembne postanejo osebne kvalitete in veščine obeh partnerjev: predanost, velikodušnost, lojalnost, odgovornost ter tolerantnost do partnerjevih lastnosti in vedenja.
Vsak izmed nas ima v zvezi s partnerskim odnosom izoblikovana določena prepričanja in pričakovanja. Od partnerja na primer pričakujemo, da bo skrbel za določena gospodinjska opravila. Da bo pripravljen poslušat o naših težavah v službi. Da nas bo podpiral pri novem projektu, itd.
Partnerja lahko pri tem oblikujeta nerealna pričakovanja drug do drugega in jih izražata kot neizrečena pravila (na primer: če bi me imel zares rad, bi me doma pričakal s kosilom, ko imam naporen dan v službi).
Medsebojna pričakovanja partnerjev se lahko zdijo tako samoumevna, da jih nista nikoli izrekla na glas (npr. da nas bo partner podpiral pri vseh naših odločitvah). Ko ta niso izpolnjena, se lahko počutimo razočarano, za svoje počutje pa krivimo nesprejemljivo vedenje partnerja.
Nemalokrat razvijemo občutek, da imamo od partnerja pravico nekaj pričakovati. Ko se naše pričakovanje ne uresniči, to doživimo kot prelomljeno obljubo.
Če se razočaranje povečuje, lahko zaradi neizpolnjenih pričakovanj, ocenjujemo celotno partnerjevo delovanje, kot nezadostno in nesprejemljivo.
Partnerjeva dejanja so velikokrat narobe razumljena in interpretirana ravno zaradi naših lastnih razlag in napačnih interpretacij.
Ko nastanejo problemi, nasprotovanja in napačne interpretacije pa naraščajo, partnerja pogosto začneta dvomiti v svoj odnos.
Pri tem sta večinoma nesrečna, napeta in jezna ter pogosto nezmožna videti dlje od tega, kar je trenutno narobe z njunim odnosom. Vse dobro pa ignorirata.
Tako kot pri celotnem sistemu našega razmišljanja, je to nemalokrat posledica MISELNIH NAPAK. Ko na stvari gledamo črno-belo, katastrofiziramo ali izločamo pozitivno.
O MISELNIH NAPAKAH smo pisale že v posebnem članku, ki si ga lahko preberete TUKAJ.
Vsaka partnerska zveza je zgodba zase. Za trden in dolgotrajen odnos ne obstaja noben konkreten recept.
Drugače bi vsi kuhali popolne ljubezenske poslastice.
Klub temu obstajajo določena področja, temelji, ki pomagajo partnerstvo zgraditi v trden in stabilnejši odnos:
Ko se pari naučijo na novo ustvarjati, ohranjati intimnost, skupaj reševati probleme in vztrajati, lahko rešijo veliko medsebojnih konfliktov.
Ljubezen med dvema partnerjema je proces, je ustvarjanje, reševanje problemov, podpora. Nauči nas sprejemanja, tolerantnosti, zaupanja in nam da enega izmed najbolj izpopolnjujočih občutkov.
Pravijo, da se je za najboljše stvar v življenju treba potruditi. Prav tako je s partnersko zvezo.
Tako kot pri vseh stvareh v življenju pridejo vzponi, padci. Pridejo prijetni, neprijetni občutki. Pride žalost, pride sreča.
Dokler verjamemo v ljubezen, bo vedno našla pot do nas.
“Ljubezen ni vse v življenju, toda brez ljubezni je vse nič .”
Želim vam, da se prepustite ljubezni. Naj vas spremlja na vsakem koraku in naj bo gonilna sila vaše biti.
Pozdravček,
Kaja
VIRI:
