Osamljenost je v družbi velik, a zelo podcenjen problem. Posamezniki naj bi bili v sodobnem času bolj osamljeni kot kadarkoli prej.
Nekateri znanstveniki pravijo, da se sodobna družba sooča z epidemijo osamljenosti.
Osamljenost je nekdaj veljala za težavo starejših, toda z njo se srečuje vedno več predstavnikov vseh življenjskih obdobji.
Lahko doleti prav vsakogar, ne glede na starost, poklicno izobrazbo, kraj bivanja, spol, itd.
Kadar se posameznik čuti osamljenega, ima nezadovoljene svoje osnovne psihološke potrebe po pripadnosti, sprejetosti, intimnosti, itd.
Več o psiholoških potrebah si lahko preberete TUKAJ.
Osamljenost ima v družbi zelo močno stigmo.
Ljudje, ki se čutijo osamljene v večini primerov ne želijo govoriti o svojih občutkih in hkrati sami sebe obsojajo za svoje stanje.
Prepričani so, da je z njimi nekaj narobe, če okrog sebe nimajo ljudi ob katerih bi čutili pripadnost, povezanost, sprejetost.
Zato zelo težko priznajo svojo osamljenost.
Na drugi strani, pa tisti, ki se ne soočajo z občutki osamljenosti, velikokrat ne vidijo resnosti težave, ki jo ima lahko nekdo, ki doživlja osamljenost.
Ljudje, ki so osamljeni so v družbi velikokrat razumljeni kot nesposobni, neprijetni, težavni, “čudni”.
Osamljen posameznik je velikokrat napačno razumljen, saj je v družbi označen, kot da je sam kriv za svoje stanje, kar pa mu povzroča še dodaten občutek sramu in tesnobe.
Razlogov za osamljenost je več. Nekateri so osebni in so stvar vskega posameznika posebej. Drugi so družbeni in so rezultat karakteristik sodobne družbene ureditve.
Družbeni razlogi so med drugim:
Če pogledamo današnji čas, hitro ugotovimo, da vse več stvari počnemo sami:
Vedno več ljudi izbere samostojno poklicno pot in tako ne naveže pristnih stiskov s sodelavci, tako kot je to v navadi v primeru klasičnih zaposlitev.
Na delo se ljudje vedno več vozijo sami in ne več z javnim prevozom, tako kot so počeli včasih.
Ljudje vedno več telovadijo doma ob gledanju videoposnetkov, filme gledajo na računalniku in se novih stvari učijo v spletnih učilnicah.
Danes vedno več stvari opravljamo virtualno, preko malih zaslonov, s tem pa izgubljamo preprost, a pristen vsakdanji medsebojni stik.
Poleg tega je posameznik tako obremenjen z vsemi “družbenimi zahtevami”*, da si časa za pristno druženje, spoznavanje, povezovanje, sploh ne vzame več.
*(pri tem mislim na naravnanost sodobne družbe, ki nam (predvsem preko različnih medijskih kanalov) prikazuje idejo o “idealnem posamezniku”, ki je poklicno uspešen, fit, srečen in samo-izpopolnjen).
Družbeni razlogi za osamljenost so pomembni, saj vplivajo na to, kako se kot posamezniki počutimo in obnašamo v vsakdanjem življenju.
Poglejmo pa si, kako osamljenost pravzaprav vpliva na samo psihološko stanje posameznika.
Pomembno je, da ne mešamo SAMOTE in OSAMLJENOSTI.
Osamljenost je drugačna izkušnja od samosti.
Človek je namreč lahko sam in se počuti izpopolnjenega, srečnega veselega. Vsak izmed nas, kdaj potrebuje čas zase, da si malce zbistri misli, se spočije, itd. Samost je lahko pomirjajoča in sproščujoča, takrat ko si jo želimo in jo potrebujemo. Ko smo sami po lastni izbiri, se počutimo udobno, sproščeno in zadovoljno.
Na drugi strani pa osamljenost povzroča neprijetne, neudobne občutke, tesnobo, žalost in močno željo po stiku z drugimi.
Osamljenost je notranji občutek praznine, nepovezanosti, nesprejetosti, ničvrednosti, pomanjkanja kontrole in varnosti.
OSAMLJENOST NI ODVISNA OD TEGA, KOLIKO LJUDI NAS OBKROŽA!
Človek je tako lahko sam, pa se ne počuti osamljenega, ali pa je obdan z množico in čuti praznino, nesprejetost – osamljenost.
Človek je v osnovi družabno bitje!
Posameznik ima lahko na pretek vsega. Služben uspeh, dober finančni položaj, dober izgled, itd., ampak če nima ljudi, ki ga podpirajo, s katerim se čuti ljubljenega in povezanega, se bo počutil praznega, neispopolnjenega in nesrečnega.
Ljudje potrebujemo druge ljudi, da normalno funkcioniramo.
Seveda pa smo si med seboj zelo različni. Nekdo se počuti popolnoma osamljeno v situacijah, ki nekomu drugemu predstavljajo čisti užitek.
Na primer: posameznik se lahko počuti osamljenega, ko se sam odpravi na dopust, nekomu drugemu pa to predstavlja nov izziv in priložnost, da si vzame nekaj časa zase.
Lahko bi rekli, da je osamljenost ne-sorazmerje med dejanskim in želenim stanjem družbene povezanosti.
Osamljenost je vedno bolj odvisna od KVALITETE posameznikovih odnosov, kot pa od KVANTITETE.
Osamljenost je tako SUBJEKTIVNO dojemanje naših odnosov.
Posameznik ima lahko trdne povezave z bližnjimi, če ni zadovoljena katera izmed njegovih osnovnih psiholoških potreb, se bo še vedno počutil osamljenega.
Na primer: nekdo ima lahko zelo tesne prijatelje, ki mu vedno stojijo ob strani v težkih obdobjih, ampak imajo popolnoma drugačne prostočasne interese. Prijatelji prosti čas preživljajo ob športnih aktivnostih, njemu pa je bolj blizu kulturno udejstvovanje, a nimamo nikogar s komer bi delili svojo strast.
V takšnem primeru se lahko vseeno počuti osamljeno, saj ni izpolnjena njegova osnovna psihološka potreba po pripadnosti določeni skupini.
Osamljenost je tako vedno odvisna predvsem od tega, kako se oseba počuti od znotraj.
Poglejmo si nekaj dejstev o osamljenosti, ki se jih večina ne zaveda:
1. Osamljenost ni povezana s tem, koliko prijateljev ali drugih ljudi imamo okrog sebe.
Osamljenost je odvisna od subjektivnega doživljanja odnosov v katere smo vključeni.
Osamljeno se počutimo takrat, ko se čutimo čustveno ali družbeno nepovezane z ljudmi, ki nas obdajajo.
2. Osamljenost spremeni posameznikov pogled na odnose.
Oseba, ki se počutijo osamljeno, velikokrat ne vidi prave vrednosti v odnosih, ki jih ima s soljudmi.
Takšna percepcija lahko povzroči, da se oseba še bolj odmakne stran od družbe in prijateljev.
3. Osamljenost pusti posledice tudi na človekovem fizičnem zdravju.
Raziskave z magnetno resonanco so pokazale, da se ob občutku osamljenosti aktivira isti del možganov kot takrat, ko čutimo bolečino. Ljudje tako doživljamo zavrnitev enako kot takrat, ko nas boli nekaj v našem telesu.
Obenem so študije pokazale, da kronična osamljenost (tista, ki se vleče daljše časovno obdobje) na naše telo vpliva podobno kot kroničen stres. Osamljeni posamezniki imajo tako velikokrat težave s spancem, višji krvni pritisk in povišan nivo stresnih hormonov.
Ko se v našem telesu sproži stresna reakcija, se vobnašamo ravno nasprotno od povezovalnega. Vedemo se namreč na način “beži, otrpni ali se bojuj”, kar pomeni, da se od ljudi odmikamo ali pa se do njih vedemo bolj osorno in napadalno.
Več o stresu in stresnem odzivu, si lahko preberete v enem izmed naših prejšnjih člankov TUKAJ.
4. Osamljenost vpliva tudi na telesno govorico posameznika.
Osamljen posameznik s svojo telesno govorico velikokrat sporoča nesamozavest, nesproščenost in zaprtost, včasih zavedno, drugič nezavedno. Velikokrat se na primer izogiba očesnega stika, se drži bolj upognjeno, itd.
Čeprav si želi medsebojnega povezovanja, s svojo telesno govorico lahko drugim sporoča, da naj se rajši “odmaknejo stran”.
Psiholog John T. Cicioppo in avtor William Patrick sta definirala tri dejavnike, ki naj bi vplivali na to, zakaj posameznik doživlja občutek osamljenosti.
1. STOPNJA OBČUTLJIVOSTI NA DRUŽBENO NEPOVEZANOST
Vsak izmed nas ima prirojeno potrebo po družbeni vključenosti. Toda pri vsakem je ta potreba drugače intenzivna.
Nekdo ima lahko zelo visoko potrebo po povezanosti z drugimi, medtem ko pri drugem ta potreba ni tako izrazita.
2. SPOSOBNOST SAMOREGULIRANJA ČUSTEV, POVEZANIH Z OSAMLJENOSTJO
Kako dobro obvladujemo občutke osamljenosti vpliva tudi na doživljanje trpljenja in bolečine.
Čisto vsak posameznik bo občutil stisko, če njegova potreba po povezovanju ne bo zadovoljena.
Kako intenzivno bo posameznik doživljal osamljenost je odvisno od njegove sposobnosti sprejemanja in učinkovitega obvladovanja občutkov osamljenosti, ne da bi pri tem obsojal sebe in druge.
Osamljeni ljudje namreč hitro doživljajo obnašanje drugih ljudi kot zavračanje, tudi če to ni.
Na primer: osamljen posameznik povabi prijatelja na kavo, a ta odpove, zaradi drugih obveznosti. Posameznik njegovo odpoved dojame kot zavrnitev, kar poglobi njegove občutke osamljenosti, nesprejetosti. Tudi, če je imel prijatelj popolnoma tehten razlog za odpoved srečanja.
3. MENTALNE PREDSTAVE IN PRIČAKOVANJA, KI JIH IMAMO DO DRUGIH IN DO ŽIVLJENJA
Ni nujno, da osamljeni posamezniki trpijo za pomanjkanjem socialnih veščin. Toda občutek osamljenosti povzroči, da ljudje ne izkoriščajo svojih veščin, danosti in potencialov.
Obenem so osamljeni ljudje velikokrat prepričani, da naredijo vse, kar je v njihovi moči za pristno navezovanje in vzpostavljanje stikov z drugimi. Hkrati pa imajo občutek, da se noben ne odziva na njihove želje in trud.
Takšni občutki jim predstavljajo frustracijo, to pa vpliva tudi na njihovo vedenje takrat, kadar so obkroženi z drugimi.
Velikokrat krivijo druge, jih obtožujejo ali o ljudeh govorijo negativno.
Osamljenost je tako pogosto izražena kot jeza ali odpor, kar pa povzroči, da se drugi od njih samo še bolj odmikajo.
Kronično osamljeni ljudje velikokrat zavzamejo obrambno držo pred drugimi. Do ljudi pristopajo s previdnostjo in velikokrat že v naprej pričakujejo, da nekaj ne bo v redu. Hkrati so bolj pozorni na negativne signale s strani drugih in si njihova dejanja interpretirajo kot zavrnitev ali sodbo, tudi če temu ni tako. Zato nezavedno sabotirajo svoja prizadevanja po povezovanju in vzpostavljanju pristnih odnosov.
Osamljeni posamezniki velikokrat izgubijo občutek varnosti, zato povsod zaznavajo grožnjo, kar pa jim posledično preprečuje, da navežejo zares globoke stike z drugimi.
Vsaka človeška funkcija ima svoj namen. Tako kot nas fizična bolečina varuje pred zunanjimi/fizičnimi nevarnostmi, tako osamljenost ščiti ljudi pred tem, da bi bili izolirani.
Lahko bi rekli, da služi kot spodbuda, da se bolj posvetimo odnosom, ki jih potrebujemo za preživetje.
Ljudje smo družbena bitja in ravno medsebojno povezovanje nas je pripeljejo do tega, da smo se razvili bolj kot drugi prebivalci našega planeta.
Občutek osamljenosti tako za človeka lahko predstavlja signal, da mora spremeniti svoje vedenje in se povezati s svojim “krdelom”.
Osamljenost je globoka bolečina, ki je lahko kronična in ne izgine preprosto tako, da osamljen posameznik spozna nove ljudi.
Lahko imamo veliko prijateljev s katerimi si pošiljamo sporočila, se družimo ob posebnih priložnostih, itd., pa se vseeno čutimo osamljenost.
Eden najbolj osamljenih občutkov je, ko smo obkroženi z množico ljudi, ampak se vseeno počutimo kot da smo sami. Ko imamo občutek, da ne moremo z nikomer deliti svojih želja, hobijev, spominov.
Do prave povezanosti in občutka pripadnosti pride takrat, ko smo obkroženi z ljudmi, s katerimi delimo ista zanimanja, s katerimi delimo svoje sanje, želje, strahove. Povezanosti pomeni, da imamo občutek, da se lahko na nekoga brezpogojno zanesemo.
Občutek pripadnosti dobimo, ko vemo, da smo nekomu pomembni, da nas nekdo potrebuje in mi potrebujemo njega/njo. Takrat, ko delamo skupne načrte, se trudimo drug za drugega in se medsebojno sprejemamo skupaj z vsemi napakami in pomanjkljivostmi.
Kot smo ugotovili že na začetku članka, osamljenost ni zgolj problem posameznika, ampak celotne družbe.
Pomembno je, da se vsi skupaj malce bolj potrudimo za več pristnih stikov in medsebojne povezanosti.
Ker sem želela izvedeti, kako se počutijo ljudje, ki se srečujejo z osamljenostjo, sem preko anonimne ankete prosila naše sledilce na družbenih omrežjih, da mi zaupajo svoje izkušnje z osamljenostjo.
Zato bom v naslednjem članku objavila nekaj idej, kaj lahko naredimo, če se počutimo osamljene, kakšne so izkušnje ljudi, ki se soočajo z osamljenostjo ter, kaj lahko čisto vsak izmed nas naredi za večjo povezanost in bolj pristne medsebojne odnose.
Spremljajte nas na družbenih omrežjih ali se prijavite na naše e-novičke in med prvimi boste izvedeli, ko bomo objavile drugi del članka o osamljenosti.