You have 0 items in your cart
Osamljenost je težava s katero se srečuje vedno več posameznikov, ne glede na spol, starost ali družbeni položaj.
V prejšnjem članku na BRSTOLOGIJI smo obrazložile, kaj je to osamljenost, zakaj do nje pride in kako vpliva na človekovo psihično in fizično zdravje.
Članek si lahko preberete TUKAJ.
Današnja družba je zaradi tehnološkega napredka vedno bolj povezana, a hkrati smo posamezniki vedno bolj nepovezani med seboj .
To je večni paradoks celotnega tehnološkega razvoja, globalizacije in predvsem družbenih omrežji.
Zakaj je temu tako?
Predvsem zato, ker so človeški dotik, človeška energija in fizična prisotnost še vedno veliko bolj izpopolnjujoča kot tipkanje kratkih sporočil na daljavo.
Nobeden izmed nas se verjetno ne spominja, kako dobro je bilo, ko smo se s prijatelji dve uri tipkali preko messengerja.
Vsak izmed nas pa bo za vedno v sebi ohranil skupne trenutke, ko smo se odpravili na izlet, smejali na zabavi, se odpravili na odlično kosilo, itd.
Po več raziskavah naj bi človeka najbolj osrečevale prav življenjske izkušnje. Te pa največkrat doživimo ravno takrat, ko smo povezani z drugimi.
Ko se v živo povezujemo, smo bolj avtentično taki kot smo, bolj odprti in pristni. Pogovori preko sporočil in z uporabo “emojijev” so lahko zabavni, vendar nas pustijo prazne, saj jim manjka globine in resničnega prikazovanja čustev.
Brez ponujanja in sprejemanja intimnosti in empatije se počutimo osamljeno tudi, ko smo digitalno povezani.
Osamljeni ljudje ne potrebujejo samo fizične povezanosti, ampak globoko povezanosti, ki ima nek pomen. Kjer smo lahko popolnoma avtentično tisto, kar smo.
Ker si želimo, da se čim manj ljudi počuti osamljeno si v tokratnem prispevku lahko preberete 6 načinov, kako lahko postanemo bolj medsebojno povezani.
Nasveti niso namenjeni zgolj ljudem, ki se soočajo z osamljenostjo, ampak so koristni čisto za vsakega izmed nas.
Ljudje smo namreč družbena bitja in pomembno je, da se trudimo za medsebojno povezanost, smo pozorni drug do drugega in skušamo oblikovati čim bolj pristne osebne odnose.
Dober prvi korak pri premagovanju osamljenosti je, da nehamo sami sebe obsojati za to, kako se počutimo.
Velikokrat sami sebe krivimo, če se počutimo osamljene. Mislimo, da nismo dovolj zanimivi in všečni.
Pomembno je, da se zavedamo, da je razlogov za osamljenost lahko veliko (najdete jih tudi v našem prejšnjem članku TUKAJ) in da nismo sami krivi, da se počutimo tako kot se.
Ko nehamo sami sebe kritizirati se hitreje usmerimo v rešitve in se prej začnemo počutiti bolje.
Včasih nam lahko že nekaj skromnih izmenjav besed z neznanci dvigne razpoloženje.
Ljudje se vedno manj pogovarjamo. Večina nas sicer ne mara t.i. “bežnih pogovorov” (ang. Small talk). Toda ravno ti nam odpirajo vrata do novih poznanstev in ljudi.
Zato naslednjič, ko boste čakali v vrsti pri zdravniku, vprašajte prijetno gospo poleg vas, kakšen je njen dan, namesto da gledate v telefon in drsite po ekranu med slikami, ki vas velikokrat niti ne zanimajo.
Dobro je, da si v svojem urniku vsak teden načrtno vzamemo nekaj časa za povezovanje.
Vem, da je včasih težko, še posebej, če se moramo potruditi za navezovanje novih stikov.
Lahko obiščete sorodnike, pokličete prijatelja za sprehod ali kavo, obiščete kakšno delavnico ali seminar, se vključite v skupinski šport, itd.
Pomembno je, da se ne počutimo zavrnjene, če nekdo nima časa za nas. Včasih (še posebej v današnjih časih) za povezovanje potrebujemo veliko truda in vztrajnosti.
Če kdo nima časa za nas ne pomeni, da si ne želi naše družbe. Včasih moramo tudi sami pokazati interes in se potruditi, da z nekom preživimo želen čas.
Kakor smo že omenili, imajo družbena omrežja dvojno plat. Lahko nam predstavljajo zgolj “kratilca” časa, ki nam ne prinese nobene dodane vrednosti v naše vsakdanje življenje.
Na drugi strani pa se preko družbenih omrežji lahko povežemo v manjše skupine z ljudmi, ki imajo podobne interese kot mi. Na primer, se priključimo zaprti fitnes skupini ali spletnemu knjižnemu klubu.
Dobro je, da si omejimo čas, ki ga preživimo na družbenih omrežjih ter da se resnično povezujemo z ljudmi, ki nas inspirirajo in ne s tistimi, ki v nas zbudijo negativno primerjavo in neprijetne občutke.
Veliko ljudi se počuti bolje, ko enkrat spregovori o svoji osamljenosti. Ker se večina sramuje svojih občutkov se izogiba pogovorov o tej temi in se še bolj zapira vase.
Toda pogovor predstavlja vrsto čustvenega praznjenja in prav je, da si dovolimo izraziti svoje občutke.
Ko spregovorimo o svojih občutkih osamljenosti, velikokrat ugotovimo, da nismo sami v svoji osamljenosti in da se podobno počuti več ljudi.
O svojih občutkih se lahko pogovorimo s prijateljem, terapevtom, sodelavcem, oziroma katerokoli osebo, za katero imamo občutek, da ji lahko zaupamo.
Objemanje, držanje za roke, poljubljanje in dotikanje so vedno najboljša, a hkrati najbolj preprosta zdravila.
Fizični dotik znižuje nivo stresnih hormonov, krepi imunski sistem in pomaga pri preprečevanju različnih vnetji. Obenem se v našem telesu sprošča oksitocin, ki ga poznamo tudi kot hormone ljubezni, saj nam daje občutek pripadnost in povezanosti.
Zato naj vas ne bo sram objeti znanca, prijatelja, sorodnika. S tem samo pletemo bolj pristne in globoke medsebojne vezi.
Dobro je, da vemo, kaj pomeni osamljenost in kako vpliva na sodobnega posameznika.
Toda hkrati je pomembno, da si medsebojno prisluhnemo in skušamo drug drugega čim bolje razumeti.
Na družbenih omrežjih smo zato naše sledilce prosile, da nam anonimno zaupajo svoje izkušnje z osamljenostjo.
Ker verjamemo, da se največ naučimo iz izkušenj, si lahko spodaj preberete nekaj odgovorov na vprašanja o osamljenosti.
…
Z njo sem se soočala v časi osnovne sole, ko nisem imela veliko prijateljev s katerimi bi preživljala prosti čas.
.
Ko sem bila najstnica sem se ves čas počutila osamljeno, tudi v družbi. Še vedno se kdaj počutim osamljeno, ker imam drugačne interese kot moji prijatelji.
.
Nekaj let nazaj sem se pogosto počutila osamljeno, saj sem bila stran od doma in ob sebi nisem imela ljudi s katerimi bi se dobro razumela in se ob njih počutila domače. To je trajalo kar nekaj časa, nato mi je počasi postajalo boljše, vendar imam še vedno kakšna obdobja, ko se počutim osamljeno. Osamljeno se počutim tudi kadar sem obdana z ljudmi, odvisno s katerimi.
.
Najbolj sem se počutila osamljeno, ko sem se soočala z anksioznostjo in sem imela občutek, da me noben zares ne razume, z nikomur nisem mogla delit tega, kako se zares počutim.
.
Ko sem se silila, da počnem enake stvari, kot jih počnejo moji prijatelji, meni pa ni bilo do tega. Oni so veliko hodili ven na žure, meni ni pasalo, pa sem se vseeno silila, da bi bila sprejeta.
.
Osamljeno se počutim, ko si želim pogovora pa noben nima časa zame.
.
Po razhodu z dolgoletnim partnerjem sem ostala brez tesnih medsebojnih stikov, saj sem v času zveze zgubila stiske s prijatelji.
.
Ko sem zapadla v depresijo.
.
Ko mi je umrl oče.
.
Vse moje prijateljice so se poročile ali odselile in sem edina ostala sama. Tako se mi včasih zdi, da z nikmour ne morem več deliti podobnih želja, interesov, izkušenj.
.
Največkrat med prazniki, ob različnih praznovanjih, saj nimam nikogar s komer bi v takih časih preživljala čas.
…
Moja zares ogromna potreba po povezovanju in pripadnosti, ki ni izpolnjena, saj okrog sebe nimam ljudi s katerimi bi imela podobne interese.
.
To, da sem drugačna in ne razumem humorja drugih ljudi.
.
Sram, ker sem doživela velik neuspeh in sem se zato odmaknila od drugih.
.
Nisem se morala sprijaznit s končanjem dolgoletnega razmerja, zato sem se umaknila vase.
.
Moja zaprtost, občutek manjvrednosti.
.
Občutek, da sama sebi nisem dovolj.
.
To, da sem zelo rada v stiku z drugimi, sem zelo komunikativna, mi hitro manjkajo ljudje, če nimam dovolj stika z njimi.
.
Moja ne-samozavest, introvertiranost.
.
V življenju mi primanjkuje ljudi na katere se lahko zanesem in ostala sem skoraj sama.
.
Strah pred zavrnitvijo ali da bi me drugi obsojali.
.
Slabi odnosi z družino.
.
To, da živim daleč stran od družine in bližnjih prijateljev.
.
To, da nisem navajena biti sama s seboj. Ni mi udobno, ko se znajdem sama s svojimi mislimi. Občutek imam kot da je nekaj narobe, če sem večino dneva sama. Je pa razlog verjetno tudi to, da mi veliko ljudi karakterno ne ustreza in ko se znajdem v okolju z veliko ljudmi, se kljub druženju z njimi, počutim osamljeno, saj nisem sproščena.
.
Sem brezposelna in samska, večino časa sem doma in težko navežem zelo globoka prijateljstva.
.
Ker nimam družine, partnerja, otrok.
…
Da sem se naučila uživat tudi sama s sabo, da sem se sprejela takšno kot sem in sprejela druge takšne kot so ter ugotovila, da je kljub vsemu največ na meni, da se počutim manj osamljeno. Je pa za to potrebno veliko truda in energije.
.
To, da sem spoznala ljudi s katerimi sem lahko to kar sem v resnici.
.
Začela sem ceniti sama sebe, velikokrat oditi iz cone udobja ter dati možnost različnim ljudem.
.
Zaljubila sem se.
.
Najbolj mi je pomagal moj ljubeč partner.
.
Ugotovila sem, da tudi osamljenost ni najbolj slaba, včasih najdeš sebe ko nehaš iskati zadovoljstvo v drugih.
.
Pomagali so mi sprememba prepričanj in življenje v sedanjem trenutku. Uporabljala sem tudi različne tehnike (eft metoda, tek, pogovor s psihologom in izvajanje kognitivno – vedenjskih vaj, prebiranje duhovnih knjig in preusmerjanje pozornosti, predvsem pa soočanje s strahom).
.
Našla sem ljudi, ki me sprejemajo takšno kot sem.
Pomembno je, da ločimo samost in osamljenost. Dobro je, da se naučimo preživljati kvaliteten čas sami s seboj. Da ne potrebujemo vedno ob sebi nekoga, da se počutimo udobno. Da si vzamemo čas zase, zbistrimo misli in se malce razvajamo. Toda tudi, če znamo uživati sami s seboj, še vedno potrebujemo ljudi s katerimi lahko delimo težka obdobja in lepe trenutke. Ljudi, ki nas razumejo, nam stojijo ob strani, imajo podobne cilje in interese ter za katere vemo, da se na njih lahko vedno zanesemo.
Razliko si lahko preberete v našem prejšnjem članku TUKAJ.
Osamljenost lahko doleti vsakega. Lahko se z njo sooča kdo od naših bližnjih, a tega sploh ne opazimo.
Zato bi bilo super, če bi si za druge vzeli čas tudi takrat, ko nimamo časa. Če bi kdaj na stran dali vse svoje obveznosti in se posvetili ljudem na katere včasih malce pozabimo.
Ter da bi se predvsem naučili drug drugemu prisluhniti, se trudili razumeti in si preprosto vzeli čas takrat, ko nas potrebujejo.
Pozdravček,
Kaja
p.s. V kolikor se vam je članek zdel zanimiv in uporaben, bom vesela, če ga delite z znanci, prijatelji, sodelavci. Morda jim napisano pride prav.
