You have 0 items in your cart
Vsak izmed nas se kdaj sreča z odlašanjem.
Problem predstavlja predvsem kronično odlašanje, ki nam preprečuje, da opravimo zadane naloge in obveznosti.
BRSTOLOGINJE delimo 2 kategoriji NALOG s katerimi ODLAŠAMO:
Popolnoma normalno je, da občasno kakšno obveznost odložimo ali jo prestavimo. Pridejo dnevi, ko se srečujemo s pomanjkanjem energijo, imamo ogromno obveznosti in zato stvari rajši preložimo.
Težavo predstavljajo predvsem tiste obveznosti, s katerimi kronično odlašamo, kljub temu, da nas glede tega »peče vest« in jih imamo konstantno pospravljene nekje v ozadju naših možgančkov.
»Kronični odlaševalci« zavestno ali podzavestno iščejo razloge, zakaj določene naloge ne opravijo.
Na primer, da imajo rok za oddajo seminarske, ampak po njihovem »morajo pred tem še pospraviti stanovanje«, pripraviti večerjo, oditi v fitnes ali pa se udeležiti zabave, ker imajo občutek, da bodo drugače nekaj zamudili.
Ali pa jih čaka pisanje diplome, ampak najdejo kup razlogov, zakaj se pisanja še niso lotili. Lahko trdijo, da morajo pred pisanjem prebrati še več literature, ali da trenutno ni pravi čas, ker so ravno pričeli z novo službo itd.
Tako sami sebe zaposlijo in si umetno ustvarijo občutek produktivnosti, ki naj bi opravičeval odlašanje.
Kronični odlaševalci najdejo kup razlogov, ki se jim tisti trenutek zdijo EKSTREMNO POMEMBNI, da se ne lotijo naloge, ki jih čaka.
Poleg tega se jim obveznosti ne zdijo tako pomembne, kot počutje TISTEGA TRENUTKA.
Na primer, da morajo podaljšati vozniško dovoljenje, ampak je lep dan in gredo rajši na pijačo s prijatelji.
Ali da se morajo učiti za izpit, pa jih prijatelji povabijo na koncert, kar se jim tisti trenutek zdi veliko bolj privlačno in zanimivo.
Pri odlašanju gre za to, da se tisti trenutek počutimo dobro na račun dolgoročnih ciljev.
Odlašanje pogosto nima veze z osebnostjo ali lenobo. Gre za čustveno bitko met trenutnimi užitki in dolgoročnimi morebitnimi rezultati.
Sicer ni nič narobe, če se kdaj predamo čustvenim užitkom. Če smo povabljeni na res posebno zabavo, je čisto v redu, če se je udeležimo ter prestavimo pisanje seminarske naloge. Ampak je hkrati pomembno, da se zavedamo posledic ter se znamo motivirati, da jo vseeno pravočasno in kvalitetno spišemo.
Problem se pojavi predvsem, ko odlašamo in izgubljamo čas z nepomembnimi nalogami, ker se želimo izogniti neprijetnostim, ki jih posamezna naloga prinese. Na primer, da pospraljamo dicer čisto stanovanje, gremo že na deseto pijačo z isto kolegico, gledamo televizijo itd.
Od kroničnih odlaševalcev obenem pogosto slišimo, da boljše delujejo pod pritiskom. Zato odlašajo z nalogami, dokler jim “ne teče voda v grlo”.
Pravzaprav pa jim je všeč samo občutek evforije, ki jo doživijo, ko so uspešno na hitro opravili nalogo. Obenem takrat, ko stvari opravljajo zadnji trenutek, nimajo časa za pretirano premlevanje in analizranje.
Toda bili bi veliko manj podvrženi stresu, naloge pa bi lahko bolj uspešno opravili, če bi se jih lotili prej.
Zagotovo bi dobili boljšo oceno, če bi se začeli učiti dovolj zgodaj in ne šele nekaj dni pred izpitnim rokom.
Dolgoročne posledice odlašanja so lahko občutki sramu, frustracije, krivde, žalost in samopomilovanja.
Če preveč odlašamo, smo konstantno pod stresom, ker nam v ozadju v možganih počivajo obveznosti, ki jih moramo opraviti. Obenem nas odlašanje oddaljuje od uresničitve želja in ciljev.
Zato je dobro, da poznamo razloge svojega odlašanja in najdemo načine, kako prenehamo z njim.
Kaj torej tiči v ozadju odlašanja z nalogami? Zakaj odlašamo z nalogami in obveznostmi, kljub temu, da vemo, da se bomo počutili bolje, če jih čim prej opravimo?
Pogosto odlašamo zato, ker mislimo, da v nalogah ne bomo uživali, da nam bodo neprijetne in naporne. Ljudje se želimo izogniti neprijetnim občutkom, ki spremljajo tisto, kar je neznano, težko, komplicirano.
Tako odlašamo z nalogami, ki, so na začetku težke (pisanje magistrske, učenje, telovadba, itd.).
Obenem vse te neprijetne občutke spremlja tudi strah pred tem, da stvari ne bomo opravili dovolj dobro, ali da nismo sposobni opravit določene naloge.
Še posebej kakšne kompleksne, nove stvari, ki so izven okvirov našega znanja (na primer, da moramo v službi začeti uporabljati nov računalniški sistem, ali da imamo s.p. pa vemo, da bi bilo dobro, da se lotimo FB oglaševanja. Vsi te novi sistemi se nam zdijo strašni in skrbi nas, da bodo za nas preveč kompleksni.)
V ozadju vseh odlašanj nalog in zavlačevanj z obveznostmi tiči določena psihološka podlaga.
Psihološke podlage za odlašanje z nalogami so lahko:
Perfekcionisti pogosto odlašajo z nalogami, ker ne želijo tvegati, da stvari ne bi opravili odlično, “popolno”.
Ali pa se zadeve sploh ne lotijo, dokler nimajo “idealnih” pogojev in znanj, kar pa se seveda redko zgodi, ker vemo, da popolnosti ni.
O perfekcionizmu si lahko preberete članek TUKAJ.
Pogosti razlogi za odlašanje z nalogami tičijo tudi v nizki samopodobi in nezaupanju vase.
Lahko je posameznik prepričan, da ne bo kos nalogam, da nima dovolj sposobnosti, ali da ne bo stvari opravil dovolj dobro.
Z nizko samopodobo in nezaupanjem vase je pogosto povezana tudi preobremenjenost s tem, kaj si o NAS MISLIJO DRUGI. Ljudje, ki so obremenjeni z mnenji drugih, se bojijo kritike in obsojanja. Zato pogosto tvegajo svojo prihodnost, da ne bi bili kritizirani s strani drugih.
Na primer, da si nekdo želi postati pevec, ampak ga pretirano skrbi zavrnitev s strani manegarjev, založb. Ali pa se mu zdi, da se starši ne bodo strinjali z njegovo izbiro kariere. Zato se zadev sploh ne loti in odlaša s tem, da se prijavi na avdicije, udeleži ur petja in živi življenje, kot si ga želi.
Gre za to, da se posameznik ni zmožen soočiti z neprijetnimi občutki, ki spremljajo naloge, ki so dolgočasne, neprijetne, neznane. Težko se sooči s frustracijami, ki jih doživlja ob tem in rajši obveznosti prestavlja na »drugič«.
Posamezniki, ki se soočajo s katerim izmed anksioznih stanj so podvrženi odlašanju z nalogami.
Anksiozne posamenzike pretirano skrbi, soočajo se s strahovi, ki jih spremlajo različni neprijetni občutki, ki zahtevajo ogromno čustev in energije.
Nekdo, ki se sooča s socialno anksioznostjo, lahko odlaša z oddajo magistrske naloge, ker ga skrbi, kako bo izpeljal predstavitev pred komisijo.
Posameznik, ki se srečuje s fobijo pred bakterijami, ne prične s telesno aktivnosjo, ker ne ve, kako se bo soočil z odhodom v telovadnico.
Oseba, ki se spopada z generalizirano anksiozno motnjo, lahko doživlja ekstremno neprijetne občutke že ob najmanjšem odhodu iz cone udobja. Ker te občutke težko obvladuje, naloge in obveznosti prestavlja na drugič.
Če se posameznik sooča z eno izmed anksioznih motenj, je seveda prav in razumljivo, da do svoje težave pristopa celostno, da se posvetuje s psihoterapevtom in da skupaj najdeta način, ki mu pomaga, da opravlja naloge, kljub anksioznim občutkom, ki ga spremljajo.
O ankzioznosti si lahko več preberete v TEM ČLANKU.
Ljudje, ki se soočajo z depresijo pogosto izgubijo interes za aktivnosti, pri katerih so prej čutili užitek in zadovoljstvo. Zato odlašajo tudi z dejavnostmi, ki so jim bile včasih prijetne in zabavne. Pogosto se jim naloge in obvenosti ne zdijo več smislene in pomembne, zato se jih sploh ne lotijo.
Nekdo, ki je depresiven se ne bo začel učiti za izpit predvsem zato, ker ne vidi več smisla v učenju in šolanju na sploh.
Če pri sebi opazimo, da nimamo več interesa za stvari, ki smo jih sicer radi počeli, ali da se nam določene, sicer pomembne zadeve, ne zdijo več smislene, je prav, da razmislimo o obisku psihiatra ali psihoterapevta.
Več o depresiji si lahko preberete v članku TUKAJ.
Ko smo v nekaj prisiljeni, opravimo naloge veliko težje in z večjim odporom.
Primer: nadrejeni nam naloži nalogo, ki sicer ne spada v okvir našega področja dela. Lahko se zgodi, da zaradi jeze, razočaranja in odporta, ne opravimo naloge pravočasno.
Odlašanje ni probelm pruduktivnosti.
Zato se ga moramo lotiti predvsem na ravni misli, prepričanj ter obvladovanja nepriejtnih čustev.
Večina je prepričana, da je odlašanje z nalogami predvsem povezano s “pomanjkanjem časa”. Toda večinoma so resnične “sovražnice” naše misli, ne pa koledar.
Čeprav nam opravljanje s časom lahko prinese lažje obvladovanje vseh obveznosti in opravljanje različnih nalog, je ODLAŠANJE ponavadi predvsem psihološki problem.
Zato se ga je dobro lotiti predvsem s psihološkega zornega kota.
Pomembno je, da smo iskreni do sebe in prepoznamo, ali so nam naloge resnično pomembne.
Če ugotovimo, da določena zadeva ni v skladu z našo dolgoročno vizijo, je popolnoma v redu, da jo pustimo za sabo ter se posvetimo drugim zadevam.
Na primer, da mislim, da MORAM nadaljevati študij na magistrski stopnji, ampak vem, da bi rada v živlejnju počela nekaj čisto drugega, ki ni povezano z opravljanjem fakultativnih obveznosti. Čisto v redu je, če se sprijaznim s tem in se rajši posvetim drugim zadevam.
Dobro je, da se zavedamo svojih misli, notranjih dialogov in vzorcev razmišljanja.
Pri tem nam je lahko v pomoč postavljanje VPRAŠANJ: Kakšen je razlog, da se izogibam tej nalogi? Kako, da imam tak odpor do nje? Ali lahko na naloge pogledam iz drugega zornega kota? Kaj mi lahko pomaga pri opravljanju obveznosti?
Dobro je tudi, da smo iskreni do sebe in prepoznamo svoje IZGOVORE in jih zamenjamo z drugačnim načinom razmišljanja.
Izgovori so na primer: “Boljše delujem pod pritiskom.”, “Naredil bom, ko bo čas zato.” “Preden začnem moram še to in to.”, “Danes se res ne počutim, da se lotim še tega, …” itd.
Članek o vplivu misli na naše življenje, si lahko prebrete TUKAJ.
Da zamnejamo stavke MORAM s stavki ŽELIM SI.
Če si rečem MORAM napisati seminarsko, je čisto drugače, kot če rečem, da si seminarsko ŽELIM NAPISATI.
Vem, marsikod bo rekel, kako si lahko ŽELIM napisat seminarsko?! Ampak lahko spremenimo svoj pogled. Seminarsko verjetno ŽELIMO napisati, ker bi radi zaključili letnik, ker si ŽELIMO dokončati fakulteto in zgraditi kariero, ki zahteva ustrezno izobrazbo.
Stavki MORAM so povezani z MISELNIMI NAPAKAMI. Več o njih si lahko preberete TUKAJ.
Ker je razlog odlašanja pogosto pomanjkanje samopodobe in samospoštovanja, je dobro, da vpeljemo tehnike KREPITVE SAMOPODOBE.
Nekatere tehnike krepitve samopodobe so na primer: spodbudni stavki, zapis stvari na kateri smo pri sebi ponosni, medicinska hipnoza itd.
Kar precej napotkov o tem, kako krepiti samopdobo, najdete tudi v naši E-KNJIGI “DOBRA SAMOPODOBA”.
Velik vpliv na naše delovanje ima NAMEN, ki tiči v ozadju posamezne naloge.
Ko se osredotočimo na dolgoročen pomen, ki nam ga prinese posamezna obveznost, se ji veliko lažje posvetimo.
Dobro je, da se spomnimo svojih dolgoročnih ciljev ter poskušamo priklicati občutke, ki nam jih bo prinesla opravljena naloga.
Na primer, da odlašamo s telesno aktivnostjo. Dobro je, da se spomnimo, zakaj je telesna akstivnost dobra za nas, kakšne občutke bomo imeli, ko končamo z vadbo in kaj nam bo dolgoročno izvajanje telesne aktivnosti prineslo (več energije, zdravje, boljšo telesno pripravljenost, večjo samozavest, itd.)
Včasih je dobro, da najprej naredimo en, preprost, najmanjši korak, ki nas potem spodbudi, da nadaljujemo z zadano nalogo.
Če moramo napisati seminarsko, da napišemo vsaj en stavek. Če želimo telovaditi, da se najprej samo oblečemo v športna oblačila ali se zapeljemo do telovadnice. Če se moramo učiti za izpit, da preberemo samo prvi stavek.
Včasih se namreč preveč zaciklamo v razmišljanje o kompleksnosti in dolgoročnosti nalog, kar pa nam prinese strahove in dvom o tem, kako bomo zadeve sploh opravili.
Če začnemo po korakih, se zadeve zdijo veliko manj strašljive in bolj obvladljive.
Če so naloge dolgoročne, težavne in kompleksne, je dobro, da jih skušamo razdrobiti v podnaloge. Tako lažje pristopamo k obveznostim.
Še posebej je to dobro, če nas čakajo kompleknejše zadeve, za katere mislimo, da jih ne razumemo.
Na primer, če se moramo naučiuti novega računalniškega programa v službi, da si razdelimo naloge po poglavjih, ali da se odločimo, da se bomo naučili vsako podstran posebej ter si pri tem vzamemo čas, ki ga potrebujemo.
Včasih nam lahko pomagajo tudi nekatere tehnike (SAMO) MOTIVACIJE, ki nam lahko pridejo prav tudi takrat, ko se srečamo s pomanjkanjem energije in zagona.
O Tehnikah motivacije smo BRSTOLOGINJE pred kratkim že napisale prispevek, ki si ga lahko prebereš TUKAJ.
Dalajlama je v eni izmed svojih knjig zapisal, da stvari naredimo takrat, ko tvegamo trenutno neprijetnost za dolgoročne užitke/uspeh.
Pomembno je, da smo iskreni do sebe, opazimo katere stvari so nam dolgoročno pomembne in so v skladu z življenjem, ki ga želimo živeti.
V redu je, če se kdaj prepustimo kratkoročnim, trenutnim užitkom, toda pretirano odlašanje z nalogami nam lahko dogloročno prinese samo stres, občutke krivde in stisko.
Spomnimo se, da je najboljše, da tisto, kar je neprijetno, opravimo čim prej ter se nato posvetimo stvarem, ki so nam zabavne ter v katerih resnično uživamo
P.S. PRISPEVEK O ODLAŠANJU Z NALOGAMI SI LAHKO OGLEDATE TUDI NA NAŠEM YOUTUBE KANALU:
V kolikor želite narediti nekaj dobrega zase in za svoje dobro počutje, vam lahko prav pridejo naše e-knjige.
E-knjiga za dobro samopodobo pripomore k krepitvi samopodobe in boljši predstavi o sebi.
E-knjiga za lažje obvladovanje anksioznosti oziroma tesnobe, omogoča lažje soočanje z anksioznimi občutki, obvladovanje misli in spopadanje z omejujočimi prepričanji.
E-knjiga za lažje obvladovanje stresa in preprečevanje izgorelosti omogoča boljše razumevanje stresnega odziva, lažje soočanje s stresnimi dogodki ter pomaga pri iskanju rešitev za učinkovito soočanje s skrbmi in napetostmi.
