You have 0 items in your cart
Ljudje smo razmišljajoča bitja.
Misli nam švigajo po glavi in vplivajo na naša čustva, občutke, odnose, vedenje in pogled na svet.
Gotovo ste se kdaj počutili povsem mirne in zadovoljne, nato pa so se vaše misli zapletle v premlevanje o prihodnosti in kar naenkrat so vas prevzeli tesnobni občutki.
Naš notranji monolog namreč oblikuje naša notranja doživetja.
O tem kako misli vodijo naša življenja ter kakšen vpliv imajo na naše počutje, smo pisale že v eni od prejšnjih objav, ki si jo lahko preberete tukaj.
Negativne misli nam ne morejo prinesti pozitivnega življenja. Pozitiven pogled na svet je ključen, da lahko živimo polno, srečno in zadovoljno življenje.
Da pa lahko ustvarimo pozitiven pogled na svet je dobro, da se najprej znebimo vseh miselnih napak, ki preplavljajo naše možgančke in nam preprečujejo, da živimo svoj poln potencial.
»Človek je produkt svojih misli. To, kar misli, to postane«
Miselne napake so način s katerim nas naše misli prepričajo, da je nekaj res, čeprav morebiti ni.
Nekatere misli se nam zdijo povsem logične in racionalne, toda v resnici nas ovirajo in nam povzročajo neprijetne občutke.
Misli niso vedno realistične, lahko so netočne in neracionalne. Kadar verjamemo našim neracionalnim mislim, svojemu dobremu počutju lahko naredimo veliko škode.
Če želimo doseči uspeh na poklicem in zasebnem področju, je prvi korak predvsem v prepoznavanju miselnih napak.
Ko namreč prepoznamo škodljive misli, jih lahko izzovemo ter nadomestimo s tistimi, ki nam prinašajo korist.
Najpogostejše miselne napake, ki jih zavedno ali nezavedno dela večina izmed nas, so naslednje:
Ob vsakem manjšem neljubem dogodku, si predstavljamo katastrofo, tragedijo.
⌈Primer 1: dobimo razmeroma nizko kazen za napačno parkiranje, v glavi pa si naslikamo katastrofo: »Zakaj je ravno mene doletela kazen? Kako je to mogoče? Popolnoma imam uničen dan..…..«.
⌈Primer 2: v službi pošljemo pismo napačni stranki. Naše dejanje sproži misli, kot so: »Odpuščen bom in potem ne bom mogel plačati računov, nikoli več ne bom našel službe, …«.
Gre za razmišljanje »vse ali nič«. Na vsako stvar gledamo zgolj kot dobro/slabo, uspešno/neuspešno, srečno/nesrečno. Pri tem zanemarimo vse druge »barvne odtenke«, ki se pojavijo med obema skrajnostma.
⌈Primer: posameznik prvič stoji na smučeh. Ker med treningom nenehno pada in mu gre dokaj slabo, si misli »Nikoli mi ne gre, ko poskušam nekaj novega. Neuspešen sem v vsem novem, česar se lotim,…«.
Gre za polariziranje. Posameznik na stvari gleda v absolutih. Če mu je spodletelo na enem področju, mu ZAGOTVO ne uspeva tudi na drugih,
Misli, ki so del črno/belega razmišljanja, se navadno začnejo z besedami: »nikoli«, »vedno«, »povsod«, »vsakič«…..
Pri prerokovanju postavljamo napovedi za prihodnost in smo prepričani, da so naša »preroška« videnja pravila.
Gre za to, da na podlagi lastnih prepričanj in predvidevanj mislimo, da vemo razplet določenega dogodka.
⌈Primer: imamo simpatijo, ki bi jo radi dodali med Facebook prijatelje, pa tega ne storimo, ker si mislimo, da nas »zagotovo ne bo sprejel/a, ker verjetno itak ne ve kdo smo«.
⌈Primer 2: zdravnik nam svetuje, da shujšamo, mi pa si mislimo: »Itak nima smisla. Že od malega imam preveč kilogramov, z dietami gotovo ne bom shujšala.«
Ta miselna napaka lahko vodi v t.i. »samouresničujoče se prerokbe«. Gre za to, da se ravno zaradi takšnega načina razmišljanja, stvari ki jih »napove« posameznik, nato dejansko zgodijo.
Gre za to, da predvidevamo kako nas vidijo drugi in kaj si o nas mislijo.
⌈Primer: Na zabavo se odpravimo v oblačilih v katerih se ne počutimo dobro. Ker se ljudje smehljajo sklepamo, da se gotovo smejijo nam, ker smo smešno oblečeni (čeprav gre za zabavo, kjer se ljudje verjetno zabavajo in posledično smejijo).
Ko opazimo, da nekomu »beremo misli«, je dobro, da se opomnimo, da gre samo za »ugibanja« o razmišljanju nekoga drugega. Njegova percepcija in videnje situacije je lahko popolnoma drugačna od naše.
Gre za sklepanje, da so naša čustva pravi odsev tega, kar se dogaja v resničnosti. Pri tem ne upoštevamo informacij, ki čustvom nasprotujejo.
Če pustimo, da nas vodijo čustva, nas velikokrat lahko zapeljejo s poti resničnosti.
⌈Primer: najbolj splošen primer čustvenega sklepanje, je predvidevanje, da zato, ker nekaj čutimo, to tudi smo: »počutim se neuporabno, zato tudi sem neuporabna«, »počutim se grdo, zato tudi sem grda«.
Pri tej obliki mišljenja, na podlagi ene ali manjšega števila situacij, potegnemo zaključke.
Ob tem uporabljamo besede, kot so: »vedno, nikoli, povsem, vsi ….«.
⌈Primer: dvakrat izgubimo v igri s kartami in tako posplošimo, da nam »kartanje ne gre, saj VEDNO izgubimo«.
⌈Primer 2: enkrat se nam zataknejo besede, ko predstavljamo seminarsko nalogo, zato si mislimo, da v javnem nastopanju NIKOLI nismo dovolj dobri.
⌈Primer 3: Gremo na zmenek, ki se konča neuspešno. Zato sklepamo, da NIKOLI ne bomo našli partnerja.
Posploševanje iz enega neprijetnega dogodka na celotno stanje/osebnost/situacijo, je tako kot bi na podlagi enega deževnega dne predvideval, da sonce ne bo več nikoli posijalo.
Gre za to, da sami sebe, svet ali druge označujemo z negativnimi pridevki, vsakič ko se nam zgodi kaj neprijetnega.
⌈Primer: v trgovini naletimo na neprijazno prodajalko in jo takoj označimo z »zlobno, tečno, nesposobno«.
⌈Primer 2: v šoli dobimo slabšo oceno in sami sebe označimo kot »zgubo, nesposobneža«.
Pri tem od sami sebe in sveta okrog nas pričakujemo, da bodo upoštevali naša pravila in jih nikoli prelomili.
Hkrati od drugih pričakujemo spremembe, popolno sprejemanje in upoštevanje naših pravil, pogledov in stališč.
⌈Primer: Odločimo se, da bomo iz svoje prehrane črtali sladkor, naš partner pa si doma odpre škatlo piškotov. Užaljeni smo, ker ne upošteva naše namere in ne deluje v skladu z našo odločitvijo.
Zaradi omenjenega se lahko pojavi jeza ali druga nezdrava negativna čustva vsakič, ko nekaj ni v skladu z našimi pravili oziroma pričakovanji.
Je prepoznavanje zgolj negativnih vidikov situacije in hkratni ignoriranje pozitivnih. Osredotočamo se zgolj na eno napako, nepravilnost ali neprijetnost ter popolnoma zanemarimo vsakršne prednosti in zmožnosti.
⌈Primer: Lase si pobarvamo z novo barvo. 10 prijateljev pohvali naš nov videz, eden pa pripomni, da smo mu bili s prejšnjo barvo bolj všeč. Pozabimo na vse pozitivne komentarje in razmišljamo samo o tem, zakaj naša nova barva ni všeč tudi njemu.
⌈Primer: Oddamo seminarsko nalogo. Profesor nam napiše mail in v 5 točkah poudari kako dobro smo jo napisali, nato pa na koncu doda samo predlog za izboljšavo. Naše misli se osredotočijo zgolj na »predlog za izboljšavo« in pozabijo na vse pozitivne komentarje, ki smo jih sicer dobili.
Stavki, ki se začnejo z »moram« so tipičen znak perfekcionističnega načina razmišljanja. Uporabljamo jih vsakič, ko stavke začenjamo z »moram, moral bi, ne bi smel, ne smem….«.
V primeru etične odgovornosti ali splošne vljudnosti, s stavki, ki se začnejo z »moram«, ni nič narobe. Če npr. si rečemo »moram se mu zahvaliti za uslugo, ki mi jo je naredil«, »moram biti pošten, ko izpolnjujem davčno napoved« itd.
Problem predstavljajo stavki, ko stavke, ki se začnejo z »moram«, uporabljamo kot pritisk, da dosežemo (večinoma) nerealno visoka osebna pričakovanja, ki smo si jih zastavili sami sebi.
⌈Primeri:
“Ko grem v družbo moram biti vedno dobre volje in vesela, ne glede na to kako se notranje počutim”
“Nujno moram vsaj 4krat na teden v fitnes”
“Ne bi me smelo biti strah javnega nastopanja”
“Moram delati več, da bom dobila povišico”.
Takšni stavki v nas povzročajo nemir, nas delajo anksiozne in napete, vodijo tudi v stres in zmanjšujejo našo samozavest in samopodobo.
Sami sebe neracionalno preprečujemo, da so vsa naša pozitivna dejanja, uspehi ali osebne kvalitete, brez prevelikega pomena.
Minimaliziramo svoje dosežke in sami sebe podcenjujemo.
⌈Primer: pri pomembnem službenem projektu nas sodelavci pohvalijo. Mi svoj uspeh prepisujemo predvsem »sreči« in slučaju ter ne verjamemo, da je dobro delo plod našega znanja in sposobnosti.
⌈Primer 2: prijateljica pohvali naš videz. Prepričani smo, da je gotovo samo vljudna, ker nas ima rada in da v resnici nismo videti tako dobro.
Vse, kar se zgodi okrog nas, naredimo zadeve o sebi, pa četudi resničnost kaže drugače. Ta težnja nas lahko pripelje k neupravičenemu sprejemanju odgovornosti za dogodke, ki imajo sicer malo ali pa nič opravka z nami.
⌈Primer: V trgovino pridemo 10 min pred zaprtjem, prodajalka je bolj resnobna in mi sklepamo, da smo ji uničili dan, ker smo prišli zadnje minute.
Počutimo se krive, čeprav so lahko vzrok njene resnobnosti težave, ki jih ima doma z možem (v tem primeru ne gre samo za personaliziranje, ampak tudi branje misli).
⌈Primer 2: na domačo zabavo povabimo prijateljice. Ena izmed njih je bolj tiho in slabe volje. Sklepamo, da smo zagotovo naredili nekaj narobe, da se ne počuti dobro. Ne pomislimo, da je mogoče zgolj utrujena.
…
(o.p. miselne napake je prvi teoretiziral psihiater Aaron Beck v 70. letih prejšnjega stoletja, izpopolnil pa jih je David Burns desetletje kasneje. Kako premagati omenjene miselne napake je eno izmed ključnih področji s katerimi se ukvarjajo terapevti v procesu psihoterapije, saj je nadzorovanje misli eden izmed najbolj pomembnih korakov premagovanja večine duševnih stisk).
Že samo prepoznavanje napak v razmišljanju je lahko velik izziv, saj je večina naših misli avtomatskih.
Toda z vajo in vztrajnostjo lahko naredimo veliko ter opazimo pomembne spremembe. Ne samo v načinu razmišljanja, ampak tudi vedenja in čustvovanja. Lahko se pomirimo s preteklostjo, bolj uživamo v sedanjosti in na prihodnost gledamo na način, ki podpira naša prizadevanja za dosego ciljev.
Ko prepoznamo svoje miselne napake, jih lahko izzovemo in spremenimo.
Vprašamo se lahko, če je posamezna misel resnična ali pa gre zgolj za našo interpretacijo situacije/dogodka?
Ko prepoznamo miselno napako, jo lahko zavestno nadomestimo z bolj realistično mislijo.
Tako dobimo bolj objektiven pogled na svet, ki nas obdaja, lastna notranja doživljanja ter vedenje ljudi s katerimi smo v interakciji.
»Spremeni svoje misli in spremenil boš cel svoj svet.«
Za lažje nadzorovanje misli je lahko v učinkovito pomoč osebnosti trening/coaching ali pa psihološko svetovanje in psihoterapija.
Prepričana sem, da lahko vsak s pravilnim pristopom izkoristiti svoje potenciale ter premaga vse izzive, ki mu jih na poti postavi življenje. Ker je včasih zato potrebna strokovna pomoč, nudim terapevtske storitve in osebnostne treninge s pomočjo katerih lahko zaživite čim bolj polno življenje.
Če vas zanima več si lahko o terapijah in coachingu preberete na tej povezavi.
.
.
.
Želim vam predvsem veliko pozitivnih misli, veselih trenutkov in prijetnih občutkov.
.
Če se vam članek zdi kakorkoli uporaben, bom zelo vesela, če ga delite s prijatelji, sodelavci, znanci.
Naj dobre misli preplavijo čim več ljudi 🙂
.
Pozdravček,
Branka
