You have 0 items in your cart
Depresija je pogosta in resna mentalna bolezen s katero se sooča vedno več ljudi. Nekateri jo imenujejo “kuga današnjega časa”.
Po raziskavah ameriške psihiatrične organizacije naj bi depresija v času življenja prizadela 1 od 6 ljudi. Depresija se lahko pojavi v kateremkoli obdobju v življenju, najbolj pogosto pa se prvi znaki pokažejo nekje med koncem najstniškega obdobja in sredino 20.let.
Gre za motnjo razpoloženja, ki povzroči, da se posameznik počuti neizmerno otožno, melanholično in ravnodušno. Nezmožen je doživljati občutke veselja, užitka in zadovoljstva.
Depresija spremeni človekovo čustveno, psihično in fizično delovanje. Vpliva na vse aspekte posameznikovega življenja: spanje, apetit, koncentracijo, spolnost, razmišljanje, počutje, obnašanje.
Simptomi depresije so lahko blagi do intenzivni in vključujejo:
Ljudi, ki trpijo za depresijo, velikokrat spremlja občutek osamljenosti. Zdi se jim, da so nevredni ljubezni. Počutijo se ujete in ne vidijo izhoda iz svoje situacije. Lahko se skupaj z depresijo pojavijo tudi znaki anskioznosti.
Ni nujno, da se vsi zgoraj našteti simptomi pojavijo pri vseh, ki se soočajo z depresijo. Nekateri jih doživijo samo nekaj, drugi skoraj vse.
Intenzivnost simptomov je pri posameznikih različna in se spreminja skozi čas.
⌈Pozor! Nekatera zdravstvena stanja (npr. težave s ščitnico, kronično pomanjkanje vitaminov ali možganski tumor) so lahko identična simptomom depresije. Zato je pomembno, da se ob zgoraj naštetih znakih obišče zdravnika, da se izločijo morebitni medicinski vzroki doživljanja omenjenih simptomov.⌋
Smrt bližnjega, izguba službe ali razhod s partnerjem so hude izkušnje, ki se jim v življenju težko izognemo. V takih obdobjih je normalno, da človek občuti hudo žalost kot odziv na realne težke situacije. Tisti, ki doživijo veliko izgub pogosto sami sebe opišejo kot “depresivne”.
Proces žalovanja je naraven in specifičen za vsakega posameznika, a lahko vsebuje nekatere simptome, ki jih najdemo tudi pri depresiji. Vseeno pa proces žalovanja ni enak depresiji.
Tako depresija kot žalovanje lahko povzročita zelo intenzivno žalost in odmik od običajnih aktivnosti. Kljub temu se v nekaterih točkah pomembno razlikujeta:
Za razvoj depresije pri posamezniku ni zgolj enega vzroka.
Pojavi se lahko pri komerkoli – tudi pri ljudeh za katere se zdi, da živijo v udobnih, “idealnih” življenjskih razmerah.
Kar nekaj dejavniko lahko vpliva na pojav depresije. Ni nujno, da so prisotni vsi. Pri nekaterih znaki tudi niso tako očitni. Večinoma je pojav depresije povezan s kombinacijo genetskih, bioloških, družbenih in psiholoških dejavnikov.
Najpogostejši so:
⌈ZANIMIVOST: S pomočjo magnetne resonance so raziskovalci ugotovili, da so slike možganov ljudi, ki trpijo za depresijo, drugačne od tistih, ki se z njo ne soočajo. Deli možganov, ki so odgovorni za uravnavanje razpoloženja, razmišljanja, ki vplivajo na spanje, obnašanje in apetit, pri ljudeh z depresijo delujejo abnormalno. Ni pa popolnoma jasno, katere spremembe v možganih so vzrok in katere posledica (kura/jajce).⌋
Značilno je zelo intenzivno slabo razpoloženje in izrazit upad zanimanja za aktivnosti.
Poleg tega se znaki hude depresije kažejo kot: nezmožnost sprejemanja odločitev, hude težave s koncentracijo, misli o samomoru, motnje spanja, huda utrujenost, znaki vznemirjenja in upočasnjeno delovanje, zelo slaba samopodoba, vpliv na apetit (izguba apetita ali prevelik apetit), občutek krivde in obsojanje samega sebe.
Posamezniki, ki trpijo za to obliko depresije sicer simptome doživljajo različno intenzivno. Ni nujno, da so prisotni vsi, so pa konstantni in ne prenehajo najmanj dva tedna
Obenem simptomi močno vplivajo na človekovo vsakodnevno delovanje – zmožnost dela, aktivnosti in interakcije z drugimi.
Je na videz precej podobna hudi depresivni motnji, je pa blažja, a hkrati bolj kronične narave.
Pri distimiji se simptomi pojavljajo najmanj dve leti (pogosto dlje), pri posamezniku pa vsak dan prevladuje depresivno razpoloženje.
Posameznik trpi za distimijo, če se pri njem pojavljajo naslednji simptomi:
V primerjavi s hudo depresijo, pa je prisotnih manj telesnih simptomov, kot so: težave z apetitom, motnje spanja, nihanje teže, itd.
Posamezniki, ki trpijo za distimijo niso tako izrazito malodušni kot tisti, ki trpijo za hudo obliko depresije, a vseeno čutijo pomanjkanje zadovoljstva z življenjem, pomanjkanje energije, radosti, veselja. Na prvi pogled ne delujejo depresivno, so pa pogosto bolj cinični, pesimistični in slabe volje.
V večini primerov se znaki kažejo že v otroštvu ali v zgodnji odrasli dobi. Če je primerno ne zdravimo, se lahko distimija vleče tudi več let.
Prilagoditvena motnja se pojavi kot posledica enega ali več zelo hudih življenjskih dogodkov (smrt bližnjega, hudo nasilje, naravna nesreča, ločitev, huda finančna stiska itd.).
Prisotni so intenzivni stresni dogodki, ki posameznika vodijo v depresivno razpoloženje.
Znaki so: zmanjšana zmožnost za delo, težave v medsebojni komunikaciji, slabo razpoloženje, občutek manjvrednosti, obupa, lahko pride tudi do anksioznih občutkov.
Prilagoditvena motnja je povezana s povečanim tveganjem za samomorilno vedenje in zlorabo substanc (droge, alkohol).
Če motnja vztraja, se lahko razvije v hudo obliko depresivne motnje.
Pri prilagoditveni motnji gre za abnormalen in pretiran odziv na težke življenjske dogodke. Reakcija je bolj intenzivna kot je običajno pri podobnih situacijah, rezultat pa je občutno poslabšanje delovanja na delovnem in zasebnem področju.
Ta motnja je milejša od hud depresivne motnje, a vseeno močno vpliva na posameznikovo vsakdanje življenje.
Za bipolarno motnjo je značilno menjavanje epizod maničnega in depresivnega stanja.
Depresija je “unipolarna”, medtem ko bipolarna motnja vključuje simptome manije.
Posamezniku, ki trpi za bipolarno motnjo niha čustveno povišano stanje ekstremnega veselja ter stanje hude potrtosti (depresije).
V fazi depresije človek občuti praznino, brezvoljnost, utrujenost. Je potrt, brezvoljen, ima težave z apetitom, s spanjem, je močno utrujen in brez energije. Večinoma se v tej fazi počuti manjvredno, brez smisla in nesamozavestno. Ne zanimajo ga aktivnosti, hobiji ali delo.
Na drugi strani pa je v manični fazi evforičen (pretirano dobrega počutja in razpoloženja), čuti kot da zanj ne obstaja nobenih ovir, je zelo dobre volje in nič utrujen. Posameznik je zelo samozavesten in ima dobro mnenje o sebi. Navadno ne potrebuje veliko spanja, ima veliko idej in ogromno energije.
Medtem ko se pri bipolarni motnji menjavata obe stani, do maničnega stanja pri depresiji ne pride. Ljudje, ki trpijo za depresivno motnjo ne doživljajo nobenih ekstremnih, povišanih čustev.
Depresivne epizode so lahko blage, zmerne ali hude. Prehod iz maničnega v depresivno stanje je lahko zelo hiter, do njega lahko pride tudi v roku enega dne. Depresivno stanje, ki sledi maničnemu, je v večini primerov nepričakovano in posledično zelo boleče in uničujoče za posameznika
Človek, ki trpi za bipolarno motnjo se pogosto počuti brezupno, nemočno in brez nadzora nad svojim življenjem.
Nekatere ljudi depresija “obišče” skupaj z letnimi časi.
Pri posameznikih, ki se jim depresija redno pojavi v jesensko/zimskem ali pomladno/poletnem obdobju gre lahko za t.i. “sezonsko motnjo razpoloženja”.
Simptomi, ki se pojavijo pri ljudeh s sezonsko motnjo razpoloženja v jesensko/zimskem obdobju so: občutek brezupa in hude žalosti, samomorilne misli, povečana potreba po spanju, spremembe apetita (velikokrat povečana želja po sladkem), posledična pridobitev kilogramov, občutek teže v rokah in/ali nogah, hudo pomanjkanje energije, utrujenost, težave s koncentracijo, razdražljivost, izogibanje družabnim aktivnostim.
Se pa vsi simptomi ne pojavijo pri vsakem posamezniku, ki trpi za to obliko motnje.
Nekateri menijo, da je pri občutljivih ljudeh sprožilec za pojav te motnje pomanjkanje sončne energije. To teorijo podpira dejstvo, da se sezonska motnja razpoloženja pogosteje pojavi pri ljudeh ki živijo v severnejših predelih sveta.
V manj pogostih primerih se sezonska motnja razpoloženja pojavi v poznem pomladnem ali zgodnje poletnem obdobju ter izveni v jeseni. Jo pa (obratno kot pri jesensko/zimskem pojavu) spremlja izguba apetita, nespečnost, razdražljivost in anksioznost.
Simptomi sezonske depresivne motnje navadno minejo vsako leto ob istem času. Večinoma so sicer blagi do zmerni. Pri redkih pa so tako intenzivni, da posamezniku onemogočajo normalno delovanje.
Poporodno depresijo zaznamujejo hude hormonske spremembe, ki se ob porodu zgodijo znotraj ženskega telesa.
Veliko žensk čuti znake poporodne depresije kmalu po porodu, a le-ti kmalu minejo sami od sebe.
Pri nekaterih pa znaki trajajo dlje časa in so skoraj identični tistim, ki jih doživlja oseba s hudo depresivno motnjo.
Ženske, ki doživljajo hudo poporodno depresijo lahko zavračajo otroka, ga ne držijo v rokah, so izčrpane, razdražljive, otroški jok jih nervira, pojavljajo se tudi negativne misli v zvezi z otrokom. Hkrati z depresijo se pogosto pojavi huda tesnoba, lahko tudi panični napadi. V redkih primerih se lahko pojavijo tudi znaki psihoze, kot so halucinacije in zablode.
Poporodna depresija se lahko pojavi kadarkoli v prvem letu po rojstvu otroka. Večinoma nekje do štiri tedne po porodu, v nekaterih primerih pa do pojava pride šele nekaj mesecev po rojstvu otroka.
Za diagnozo poporodne depresije morajo biti znaki prisotni vsaj dva tedna in vplivati na materino normalno delovanje.
Depresija je ozdravljiva motnja. Tudi pri najbolj težkih primerih.
Tako kot pri boleznih, je tudi pri depresiji najbolj učinkovito soočanje takrat, ko začnemo z zdravljenjem v zgodnji fazi.
Kljub temu soočanje z depresijo nikoli ne poteka “po ravni črti”. Ni univerzalne formule, ki bi na vse delovala enako.
Vsak posameznik ima namreč drugačne vzroke, ki so vplivali na razvoj depresije. Vsak ima drugačno družbeno okolje, poglede, misli in pričakovanja. Vse to pa vpliva tudi na proces zdravljenja, oziroma obvladovanje katerekoli depresivne motnje s katero se sooča posameznik.
Soočanje z depresijo lahko razdelimo na tri področja:
Zdravila lahko pomagajo pri lajšanju simptomov, ki se lahko pojavijo pri posamezniku, ki se sooča z depresijo. Npr. Lajšajo anksiozne občutke, glavobole, občutke brezupa, otopelosti, hude žalosti.
Pomembno je, da se posamenzik posvetuje s zdravnikom- psihiatrom, ki spremlja potek zdravljenja z zdravili.
Kljub temu je potrebno vedeti, da se pri večini ljudi, ki depresijo zdravijo samo z zdravili, le-ta ponovi.
Zato je poleg zdravljenja z zdravili priporočjivo, da posameznik hkrati obiskuje psihoterapijo.
Psihoerapija je proces v katerem psihoterapevt pomaga posamezniku poiskati in razviti svoje lastne moči za obvladovanje težav povezanih z depresijo. Posameznik s pomočjo psihoterapije prepozna miselne vzorce, ki spremljajo depresijo in obnovi potencial svojega bivanja.
Obenem obisk psihoterapije lahko prepreči ponoven pojav depresivnih stanj.
V BRST psihologiji delujemo po principih vedenjsko-kognitivne terapije, ki jo večina organizacij (American Psychiatric Association, World Health Organization, American Psychologycal Association, itd.), navaja kot najbolj učinkovito pri soočanju z depresijo.
Ljudje, ki so depresivni velikokrat vidijo sebe v pretirano negativni luči. Imajo popačene predstave o sebi in svetu in ga doživljajo kot slab in žalosten kraj. Poleg tega ne vidijo pozitivne slike prihodnosti. ter povezujejo neprijetne dogodke z negativnim načinom razmišljanja, kar pa vpliva na njihovo čustvovanje in vedenje.
S pomočjo vedenjsko-kognitivne terapije, posameznik odkrije in spremeni svoja napačna prepričanja, predstave in omejujoč način razmišljanja.
Več o psihoterapiji si lahko preberete v enem izmed naših prejšnjih prispevkov TUKAJ.
Ljudje, ki se soočajo z depresijo, lahko veliko naredijo tudi sami. Za marsikoga že redno izvajanje športne aktivnosti izboljša razpoloženje in ustvari pozitivne občutke. Tudi kvaliteten spanec in primerna prehrana lahko naredita veliko spremembo.
O tem, kako lahko hrana vpliva na naše možgane, si lahko preberete TUKAJ.
Veliko posameznikov se lahko učinkovito sooči z depresijo že z obiskom psihoterapije in življenjskimi spremembami pri sebi. Pri tem sta ključni vztrajnost in potrpežljivost, saj lahko huda obdobja depresije trajajo kar nekaj časa.
Pri posameznikih, ki pa jim depresija onemogoča normalno vsakodnevno delovanje (npr., da se ne odpravijo niti v trgovino, se popolnoma izogibajo stiku s prijatelji, ne čutijo nobenih čustev, so popolnoma, itd.), pa je za ponovno normalno delovanje priporočljivo razmisliti tudi o zdravljenju s pomočjo zdravil in/ali bolnišnično zdravljenje.
Pomembno je, da se o jemanju zdravil posameznik dobro pozanima in pogovori z zdravnikom – psihiatrom, ki bo predpisal ustrezna zdravila in spremljal medicinski potek zdravljenja.
Pri posameznikih, ki jemljejo zdravila je najbolj učinkovita metoda zdravljenja kombinacija zdravil, psihoterapije in dela na sebi.
Depresija je resna motnja, a s pravo diagnozo in primerno obravnano večina ljudi lahko premaga oziroma obvladuje depresijo.
Če pri sebi opazite znake depresije je priporočljivo, da obiščete psihoterapevta, ki vam bo pomagal pri iskanju prave poti za rešitev iz objema depresije.
Vsaka človeška funkcija in vsaka življenjska situacija ima nek namen. Lahko se iz nje veliko naučimo o sebi, svetu in drugih. Važno je, da ne obupamo in se zavedamo, da je vsako stanje s pravim pristopom lahko rešljivo in obvladljivo.
Kaj narediti, če se z depresijo sooča kdo od naših bližnjih, pa si lahko preberete TUKAJ.
Želim vam čim več prijetnih občutkov,
Kaja
p.s. V kolikor se vam je članek zdel zanimiv in uporaben, bom vesela, če ga delite z znanci, prijatelji, sodelavci. Morda jim napisano pride prav.
