ČUSTVA

KAKO JIH PREPOZNATI, IZRAZITI IN JIH PREDELATI

Vsakodnevno se v nas sprožajo najrazličnejša čustva. Nekatera prepoznamo, jih sprejmemo, izrazimo in predelamo. Spet drugim bi se najrajši izognili. Odrivamo  jih stran od sebe, jih zatremo, se na njih ne odzovemo in jih pustimo zakopane nekje globoko znotraj sebe.

Vsi si želimo čutiti ljubezen, veselje, navdušenje, ponos, samozavest. Medtem ko bi se žalosti, jezi, strahu, razočaranju najrajši izognili.

Toda vsa čustva so del nas, bolj kot se tega zavedamo in jih sprejmemo kot nekaj dobrega in pozitivnega, lažje bomo v njih zares uživali in se jim prepustili.

Vsaka funkcija v našem telesu ima določen pomen. Tako je tudi s čustvi. Tu so zato, da nas varujejo, nas opozarjajo, nas ženejo naprej in nam pomagajo, da smo v ravnovesju.

Če jim to seveda dovolimo.

“Čustva so jezik duše”

DEFINCIJA ČUSTEV

Čustvo lahko razumemo kot sprožilec, ki v nas vzbudi potrebo po določeni akciji. V svoji surovi obliki je čustvo naš nagonski odziv na določeno situacijo.

Če nas je sram, bi se najraje umaknili. Če smo jezni, bi nekaj udarili, odrinili stran. Če nas je strah, bi zbežali. Gre za čiste, preproste, naravne impulze, ki se sprožijo v naših možganih ob določeni situaciji.

Takšne surove čustvene odzive občutimo, ko smo na primer v nevarnosti. Če tečemo in se spotaknemo ob vejo, avtomatsko začutimo strah, ker je to del našega nagonskega odziva.

Ker pa imamo ljudje v glavi nekaj, kar vsi poznamo pod imenom ZAVEST, se na čustva v večini primerov ne odzivamo nagonsko. Naša zavest nam namreč omogoča bolj kompleksne, daljše odzive na čustva.

Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi se na vsako čustvo odzvali nagonsko? Vsakič, ko bi nas kdo razjezil, bi ga preprosto udarili? On pa nas verjetno nazaj….

Če bi se ljudje odzivali zgolj na podlagi nagonskih emocij, bi sledilo veliko težav. Zato obstaja logična potreba po nadzorovanju in obvladovanju čustev.

 
ČLOVEŠKA ZAVEST

Ljudje imamo, za razliko od ostalih sesalcev, v možganih razvit sistem, ki mu lahko rečemo samo-zavedni sistem. Ta je tu zato, da  malce zakomplicira naše delovanje 🙂

Živali samo začutijo strah, ko se jim približuje nevarnost, medem ko odrasel človek lahko ZAVESTNO PREPOZNA, da ga je strah. Človek se tako strahu zaveda, o njem lahko razmišlja, premleva ter sodi o tem ali želi čutiti več ali manj tega čustva.

⌈Na primer: ko se ustrašimo in začnemo premišljevat o tem, zakaj smo se ustrašili, lahko strah naraste, kadar MISLIMO, da je stvar ogrožajoča. Ali pa se sprostimo, če ugotovimo, da ni.

 


O miselnem vplivu na čustva, sem pisala nekaj v prejšnjem članku na Brstologiji, tako da si več na to temo, lahko preberete tukaj.


 
ODZIVI DRUGIH

Obenem imamo ljudje še eno značilnost, ki pri ostalih sesalcih ni prisotna. Vemo in vidimo kako se drugi ljudje odzivajo na določena čustva. Tako predvidevamo odzive drugih na naše čustvene reakcije.

⌈Na Primer: Ko smo bili majhni, so nam doma nenehno govorili, da smo »mevže« in »jokice«, vsakič ko smo jokali. Tako smo ponotranjili prepričanje, da z jokom nekaj ni v redu. Zato se tudi v odrasli dobi, vsakič ko čutimo žalost, želimo joku izogniti. S tem pa povzročimo, da žalosti ne izrazimo in je ne predelamo.

 
NEKATERA DEJSTVA O ČUSTVIH

•  Za razliko od misli, čustva vključujejo reakcijo celotnega telesa. Uravnavani so tako s strani naših možganov, dela ki se mu reče limbični sistem, kot tudi s strani neprostovoljnega, avtonomnega živčnega sistema v našem telesu.  

Vsi vemo, da  na primer navdušenje, čutimo po celotnem telesu ter doživimo reakcije, kot so povišan srčni utrip, pospešeno dihanje, potenje, ali celo tresenje.

 

•  Čustva lahko razvrstimo v dve skupini: osnovna in kompleksna. Veliko je kontroverznosti in nestrinjanj med stroko o tem kako ločiti čustva, če jih sploh lahko.

Ampak vseeno lahko ločimo osnovna čustva, ki so jeza, žalost, strah, ljubezen, navdušenje, užitek, gnus. Osnovna čustva navadno trajajo manj časa, se pojavijo hitro, nenadzorovano in večkrat sprožijo nezavestno telesno reakcijo, ki jo uravnava naš avtomatski živčni sistem.

Na drugi strani so kompleksnejša čustva, kot so olajšanje, poželenje, razočaranje, nepotrpežljivost, sram, ljubosumje itd. Kompleksna čustva lahko vsebujejo kombinacijo več osnovnih, navadno trajajo dlje in so bolj povezani z našimi mislimi in percepcijami, kot osnovna.

 

•  V vseh nas je nekaj, čemur lahko rečemo temperament –  čeprav smo vsi zmožni čutiti določeno čustvo, je čustveni sistem nekaterih hitreje in močneje vzburjen, kot sistem drugih. Nekateri ljudje se tako hitro čustveno vzburijo, njihov celotni telesni odziv je zelo intenziven in potrebujejo dlje časa, da se umirijo. 

Pri temperamentu gre za to, da hitrost, jakost in trajanje vzburjenja prinesemo na svet. Vsak izmed nas se mora zato učiti drugačnega načina prepoznavanja in obvladovanja čustvenih reakcij.

Kar pomeni, da nekateri hitreje in intenzivneje čutijo žalost ob določenem težkem dogodku, kot drugi.

Temperament ni povezan z našimi mislimi, prepričanji, ampak je enostavno del našega notranjega sistema.

Zaradi nerazumevanja temperamenta so ljudje z bolj hitro vzburljivim čustvenim sistemom velikokrat v družbi sprejeti kot bolj šibki in čustveno nestabilni. Kar jim lahko povzroča veliko težav.

Če imate samo bolj hitro vzburljiv temperament ali pa ga ima kdo izmed vaših bližnjih, bodite kar se da uvidevni, saj posameznik ne more izkoreniniti nečesa, kar je del njegove osnovne biti.

 

•  Čustva so tisto, kar nam daje energijo. Če se zavedamo svojih čustev in jih znamo izraziti, se počutimo bolj energične. Če se jih ne zavedamo in jih ne znamo izrazit in predelat, se lahko počutimo utrujene, otopele ali celo depresivne.

 

•  Čustva navadno prihajajo kot mešanica in ne v »čisti« obliki. Včasih začutimo osnovna čustva, kot so strah, jeza in bes. Večkrat pa se nam zgodi, da začutimo enega ali več čustev hkrati. Na primer, pogosto se zgodi, da čutimo jezo in strah, ko se počutimo ogrožene.

 

•  Občutki so velikokrat nalezljivi. Če smo blizu nekomu, ki joče, obstaja velika možnost, da tudi sami postanemo žalostni. Ljudje, ki imajo fobije ali trpijo za anksioznimi motnjami, so navadno še posebej dovzetni za to, da vežejo nase občutke drugih. Bolj, ko se naučimo prepoznavat in se soočat s svojimi čustvi in se z njimi počutimo udobno, bolj smo odporni na občutke drugih.

 

•  Nobeno čustvo ni pravo ali napačno. Čustva so reakcije, ki preprosto obstajajo. Strah, užitek, krivda in jeza niso sami po sebi pravšnji ali napačni – čustvo je tako kot je in navadno se počutimo veliko bolje, če smo ga zmožni izrazit. Percepcija ali sodba, ki nas je privedla do posameznega čustva, pa je lahko napačna oziroma omejujoča. Previdni moramo biti, da ločujemo čustva  od percepcij in da ne sodimo svojih ali tujih čustev kot napačnih ali nesprejemljivih, ne glede na to kakšna so.

 
POTLAČENA ČUSTVA

Nekatera čustva so v družbi preveč negativno sprejeta in obsojana.  To lahko vidimo, ko se posamezniki želijo izogniti, oddaljiti ali pa zatreti določeno čustvo.

Kot sem že omenila, je osnovna funkcija čustev, da nas informirajo, nam pomagajo zadovoljiti osnovne želje in potrebe, ali pa nas želijo obvarovati pred nevarnostmi. Če je posamezno čustvo zatrto, potem ni bilo zmožno opraviti svojih osnovnih življenjskih nalog. Čustva pa so vztrajna in bodo hotela izpolniti svojo poslanstvo, zato se bodo skrivala v naši podzavesti in čakala na priložnost, da privrejo na plano. Največkrat takrat, ko smo najbolj šibki in nemočni.

Čustva tako nemalokrat podvržemo zatiranju. Večinoma jih aktivno kontroliramo ali zadržujemo.

⌈Na primer: doma imamo prepir s partnerjem in smo zato jezni, ko pridemo v službo, moramo govorit s svojim sodelavcem in ob tem zadržujemo svoja čustva, ker vemo, da bi bilo neprimerno sproščati jeze na delovnem mestu.

⌈Ali pa začutimo žalost, tesnobo in se kar odločimo, da se z njimi ne bomo soočili in svojo pozornost na silo usmerimo drugam ter pričnemo delati nekaj drugega.

Če velikokrat zatremo svoja čustva, lahko čez čas privede do težav ne samo s samim soočanjem s čustvi, ampak tudi z njihovim  prepoznavanjem. Če se proces zatiranja čustev začne že v otroštvu, velikokrat odrastemo nepovezani s svojimi čustvi, kar pa lahko vodi v depresivna stanja in anksiozne motnje.

 
SPOPADANJE S ČUSTVI

Ko se ukvarjamo s svojimi čustvi, se srečamo s tremi fazami procesa: identifikacijo, izražanjem in komunikacijo.

Če dlje časa zatiramo svoja čustva, imamo lahko problem že s samim prepoznavanjem tega kaj čutimo. Ko se zavemo svojih čustev in jih prepoznavamo, je zelo pomembno tudi kako jih izražamo.

Če se nam zdi, da je v naše čustvene reakcije vpletena tudi druga oseba, je dobro, da nekomu damo vedeti, da je določeno njihovo vedenje privedlo do posameznega čustva.  Razlika med komunikacijo in izražanjem je v tem, da se z izražanjem »praznimo«. V proces izražanje ne vključimo osebe, katere določena dejanja so privedla do naših čustev, na drugi strani pa je komunikacija namenjena ravno temu, da znamo nekomu posredovati tisto, kar čutimo.

Zakaj je spopadnaje s čustvi tako pomembno?

⌈Vsi smo se kdaj že skregali s partnerjem in ko smo rešili težavo imeli »make up sex«, večina izmed nas se strinja, da je takrat seks tudi najboljši. Zakaj? To je čiščenje negativnih čustev. Ko se jih znebimo, sprostimo telo in misli in se lahko prepustimo prijetnejšim čustvom.

 

IDENTIFIKACIJA ČUSTEV

Kako lahko prepoznamo svoja čustva? Če jih dolgo časa zatiramo imamo namreč lahko težavo že z njihovim samim prepoznavanjem.

Toda velikokrat se sploh ne zavedamo, da zatiramo svoja čustva. Dokler nam tega ne pokažejo določeni fizični in psihični simptomi…

Kako torej vemo, da se nam v nas skrivajo čustva, ki čakajo, da privrejo na plano?

1. Nepojasnjena tesnoba. Kadar zatiramo čustva, imamo lahko občutek nenehne tesnobe, ne znamo pa čisto pojasniti od kod pravzaprav izvira. Vsako čustvo ima svojo energijo. Kadar zadržujemo to energijo in ji ne dovolimo, da se izrazi, lahko povzroči stanje napetosti in nepojasnjene tesnobe.

2. Depresivno stanje. Tukaj ne gre za depresijo, bolj za stanje, ki navadno v sebi skriva neizraženo žalost zaradi določene izgube, ki se nam je v življenju zgodila. Depresivno stanje pa obenem lahko izvira tudi iz zadrževanja jeze. Gre za stanje, ko smo brez volje, brez pretiranih čustev, obenem pa ne vemo točno zakaj se tako počutimo.

3. Psihosomatski simptomi. Običajni psihosomatski simptomi, kot so glavoboli, povišan krvni tlak, izpuščaji in astma so lahko posledica kronično zatiranih čustev. Dolgoročno zadrževanje čustev namreč prav tako v našem telesu povzroča stresni odziv, ki se v primeru večletnega kopičenja velikokrat izrazi preko psihosomatskih bolezenskih znakov.

4. Mišična napetost. Kadar zadržujemo čustva, smo nagnjeni k temu, da napnemo določeno mišično skupino. Na primer:

  • Kadar smo jezni ali frustrirani, napenjamo hrbet, rame ali vrat. Zato so nemalokrat bolečine v teh predelih posledica zatiranja omenjenih čustev.
  • Kadar smo žalostni, navadno napenjamo območje prsi in oči.
  • Kadar nas je strah, največkrat napenjamo trebuh in abdominalni del.
  • Če čutimo napetost mišic v kateremkoli predelu telesa, je velika verjetnost, da je to posledica zatiranja določenega čustva.

Za prepoznavanje čustev je ključnega pomena, da znamo svojo pozornost obrniti iz naše glave v naše telo. Ko si vzamemo čas in se osredotočimo na telo in morebitne napetosti, ki jih v njem začutimo, lahko počasi začnemo prepoznavati svoja zatirana čustva.

 

IZRAŽANJE ČUSTEV

S pomočjo izražanja preprečimo, da se čustva nabirajo in skrivajo nekje globoko v naši notranjosti.

Tako kot pri stresu je enako pri čustvih, če jih ne »sprostimo«, se v nas kopičijo.

Če čustva niso izražena, se nalagajo v telesu v obliki nemira, strahov, mišične napetost in psihosomatskih simptomov (npr. glavoboli, bolečine v trebuhu, visok pritisk).

Čustva navadno izražamo na tri načine:

  • S pogovorom z drugo osebo

Pri tem druga oseba ne pomeni nekdo, ki je v nas vzbudil določeno čustvo. Druga oseba je nekdo, ki mu zaupamo, ob nekom, ki nam je prijetno in za katerega vemo, da nas je pripravljen poslušati.

Če se razidemo s partnerjem, je to lahko najboljša prijateljica. Če nas je razjezil šef, je to lahko partner, mama, itd.

  • Da jih zapišemo

Včasih je o čustvih lažje pisati, kot o njih govoriti. Lahko čustva preprosto »zlijemo« na papir v obliki dnevnika ali pisma, ki pa ga rajši zadržimo zase.

  • S telesnim praznjenjem (npr. jok, sekanje drv, itd.)

 

KOMUNIKACIJA ČUSTEV

Komuniciranje čustev pomeni, da drugim damo vedeti, da so njihove besede ali dejanja v nas zbudila določena čustva. S tem si omogočimo, da predelamo in »zaključimo«  z njimi. Preprosto, da se jih znebimo.

Pomembno je, da faza komunikacije pride za fazo izražanja. Dobro je, da čustva najprej izrazimo, da se pomirimo, o določeni zadevi malce razmislimo. Ko smo pripravljeni lahko nato svoja čustva posredujemo vpleteni osebi.

Dolgo časa lahko čutimo jezo ali zamero, brez kakršnekoli spremembe, dokler končno ne povemo kako se resnično počutimo. Ko enkrat to storimo, nam ni več potrebno zadrževati, čutimo olajšanje in sprostitev.

Včasih oseba, do katere gojimo določene čustva ni dosegljiva ali pa ni več med živimi. V takih primerih lahko osebi napišemo pismo, ki ji  ga lahko pošljemo, ga zakopljemo, sežgemo. Važno je, da ga namenimo direktno njej  in na ta način prečistimo svoja čustva.

Pri komuniciranju svojih čustev je dobro upoštevati dve pravili:

  • Oseba, ki ji želimo komunicirati svoja čustva nas mora biti pripravljena poslušati.

Prvo pravilo je pomembno, saj so čustva intimni del nas, ki si zaslužijo spoštovanje. Če nas oseba ni pripravljena poslušat pomeni, da jih ne spoštuje in tako lahko tudi izzove nova negativna čustva ter nas ponovno podvrže pretiranemu razmišljanju in negotovostim

Na primer, če se skregamo s partnerjem in se z njim želimo pogovorit glede teme prepira, on pa ni pripravljen poslušat naše plati in naših čustev, lahko poleg jeze vzbudimo še žalost, ker nas partner ne posluša. Obenem jeze tudi ne prečistimo, lahko se celo poveča.

  • Izogibati se moramo pričkanju in prenašanju krivde na osebo s katero komuniciramo

Drugo pravilo je pomembno, ker nas oseba lahko najbolje posluša, kadar jo spoštujemo in se zadržimo prenašanju krivde na to osebo in jo delati odgovorno za naša čustva (obnašanje ali dejanje osebe lahko vzbudi določeno čustvo, toda naša osebna reakcija, dojemanje in percepcija teh besed/dejanj je tisto, kar ga neguje, krepi in vzdržuje).

 


Čustva so del nas zato, da nam dajejo energijo. Negativna so tu zato, da nas varujejo, tista dobra, pozitivna pa nas ženejo naprej.

Vsa čustva so del nas, naše življenje naredijo polno, zanimivo, barvito in pisano.

Življenje vedno teži k ravnovesju. Bolj se bomo prepustili in se naučili izraziti in predelovati tudi negativna čustva, bolj bomo zmožni uživati tudi v tisti pozitivnih, prijetnih, dobrih čustvih.

“Čustva so kot valovi. Nekatera so večja, druga manjša, nekatera bolj razburkana, druga manj. Toda čisto vsa pridejo in odidejo. Naučiti se moramo samo, da se jim ne izognemo, ampak se jim preprosto prepustimo.”

Želim vam, da čim bolj uživate v tistih lepih, prijetnih čustvih. Ter da sprejmete tista malo manj prijetna, se z njimi soočite in jih sprejmete kot del življenja.

Pozdravček,

Branka

 

 

 

              

 

p.s. če se vam zdi članek koristen in zanimiv, bova zelo veseli, če ga delite s svojimi prijatelji ali sodelavci. Morda jim informacije pridejo prav.

Branka Strniša
O avtorici

V BRST psihologiji združujem vsa svoja znanja in se posvečam psihoterapijamn in osebnostnim treningom, kjer uporabljam metode vedenjsko-kognitivne terapije in medicinske hipnoze. Obenem izvajam psihološka testiranja za medicino dela, vodim različna izobraževanja, predavanja in delavnice ter sodelujem z več podjetji in organizacijami, kjer svetujem na področju razvoja kadrov.