CONA (ALI CENA?) UDOBJA

ZAKAJ JE DOBRO, DA ZAPUSTIMO VARNO ZAVETJE POZNANEGA?

Pogosto slišimo, kako pomembno je, da stopimo iz cone udobja. Ampak ljudje težko izstopimo iz nje in se rajše zadržujemo v prijetnem območju tistega, kar nam je znano.  

Cona udobja je lahko nevaren kraj. Na prvi pogled deluje prijetno, a nas v resnici vleče nazaj. Preprečuje nam, da bi v celoti izkoristili svoj potencial in živeli polno življenje.  

Vsak izmed nas si želi notranje pomirjenosti, sreče in zadovoljstva. Toda brez delovanja v smeri preseganja ovir, ki nas držijo v primežu udobja, lahko prizadevanja za občutke sreče in zadovoljstva ostanejo neizkoriščena.   

Težko se v našem življenju nekaj spremeni, če ne presežemo že poznanega.   

Toda zakaj ljudje tako težko sprejmemo spremembe? Kaj je tisto, kar nam preprečuje, da bi zaplavali v neznano? In navsezadnje, ali je cone udobja resnično nekaj slabega?  

»Težko poznaš svoje omejitve, dokler se ne potrudiš, da jih presežeš!«  

 

KAJ JE CONA UDOBJA?

Cona udobja predstavlja poznano stanje. V njej se nahajamo, kadar delujemo in živimo v okviru tistega, ki nam na videz odgovarja.   

Je psihološko/čustveno/vedenjski konstrukt znotraj naše rutine. Je območje, ki je človeku poznano, varno in predvidljivo.  

Gre za način delovanja, navade, vzorce razmišljanja, interese, ljudi, kraje itd., ki so del našega vsakdana, so nam poznane in kot take udobne, prijetne.    

Cona udobja predstavlja tudi navade in omejitve, ki so nam neprijetne, nas ovirajo pri doseganju želenih ciljev ali so celo slabe za naše zdravje (npr. različne odvisnosti, služba v kateri trpimo, razmišljanje, ki nam povzročajo tesnobo, čustvene reakcije, ki podirajo naše odnose itd.).  Ker pa smo z njimi zelo domači in smo jih navajeni, se težko ločimo od njih. Najdemo polno razlogov, zakaj sprememba ni možna in zakaj se nič ne da storiti.    

Na primer: »Tak pač sem, to je v meni, ne morem se spremeniti«, »Ne morem zamenjati službe, preveč imam finančnih obveznosti, preveč je tvegano.«, »Preveč imam obrmenitev, res nimam časa, da se posvetim še telesni aktivnosti.«, itd.   

Ljudje imamo radi udobje. Počutimo se dobro, ko obvladujemo svoje življenje, ko imamo nadzor. Večina ljudi se najboljše počuti v predvidljivem in bi se rada izognila neprijetnim presenečenjem.     

Cona udobja sicer ni vedno slaba! Človeku omogoča čustveno stabilnost in zmanjšuje občutek tesnobe. Znotraj poznanega nas manj skrbi, smo manj nervozni in nemirni.   

Človek  potrebuje rutino, območje varnosti in poznanega, da stabilno deluje v svojem okolju. Kadar smo pretirano podvrženi stresu ali imamo težka obdobja, cona udobja predstavlja varno zavetje, ki nam prinese nujen občutek  stabilnosti in pomirjenosti.  

Občutka varnosti in nadzora sta hkrati eni izmed temeljnih psiholoških potreb ter nujno potrebni stanji za psihično blagostanje posameznika (več o temeljnih psiholoških potrebah si lahko prebereš TUKAJ).   

Toda vseeno vsak izmed nas obenem potrebuje spremembe, rast in razvoj. Življenje se spreminja in mi z njim. Zato je dobro, da si dovolimo stopiti v neznano in odkriti, kaj vse nas čaka na drugi strani.  

 

RAZLIČNE CONE UDOBJA  

Brstologinje ločimo tri območja, ki jim lahko pravimo »cona udobja«.  

CONA UDOBJA, KI SE NAHAJA V NAŠIH MOŽGANČKIH

Gre za poglede na svet in prepričanja, ki jih imamo o sebi in svetu. Čeprav nas nekatera  izmed njih ovirajo in nam preprečujejo, da bi v življenju dosegli spremembe, se jim nismo pripravljeni odpovedati. Predvsem zato, ker pogosto v njih niti ne dvomimo in ne prepoznamo, kako močno vplivajo na naš vsakdan.

Nekateri ljudje se znajdejo v »miselni coni udobja«, saj niso pripravljeni spremeniti svojega miselnega ustroja ali pogleda na svet.   

Pogosto si vseeno želijo določeno spremembo v življenju, ki pa je ne izpeljejo prav zaradi napačnih predpostavk, ki jih imajo o sebi, drugih in življenju na sploh.  

Primer: Oseba si želi zamenjati zaposlitev, saj je služba, ki jo opravlja ne veseli. Prepričana je, da ni dovolj izobražena, sposobna in pogumna. Namesto, da bi poskušala bolj zaupati vase,  nadgraditi svoja znanja itd., čaka da bo pravi čas in da se bo počutila pripravljeno. Leta minevajo, oseba pa postaja vedno bolj nezadovoljna, saj ne uresniči tistega, kar si že dolgo želi.   

Pogosto se ljudje znajdemo v večnem iskanju sprememb predvsem zato, ker takoj vidimo ovire.  

Zelo težko se odločamo predvsem zato, ker hitreje opazimo omejitve, kot pa možnosti in priložnosti.  

Na primer pri selitvi, menjavi službe, razhodom s partnerjem itd. si hitro naslikamo negativne scenarije in nanizamo razloge, zakaj ni pravi čas za spremembo, kako nam lahko spodleti in kaj vse gre lahko narobe. 

Zato je dobro, da opazimo svoje notranje omejitve in poskušamo spremeniti svoja omejujoča prepričanja, ki nas zadržujejo v varnem zavetju udobnega.  

Več o tem, kako prepoznati in spremeniti napačna prepričanja, si lahko preberete TUKAJ.  

 

FIZIČNA CONA UDOBJA

Gre za fizično okolje v katerem živimo, delamo in se gibamo ter vse vsakodnevne navade in rutine, ki so nam pogosto tako samoumevne, da niti ne pomislimo, da bi jih lahko spremenili.  

Primer: študentka končuje fakulteto in ve, da se bo kmalu zapolnila. Nikoli ni razmišljala o izmenjavi ali čem podobnem, niti nikoli ni živela sama. Vseeno bi rada doživela novo izkušnjo, zato se odloči, da bo sama za nekaj mesecev odpotovala na drugi konec sveta.   

Primer 2: ločena ženska srednjih let ne spozna veliko novih ljudi, saj ji veliko časa vzame delo, ki ga sicer zelo rada opravlja ter skrb za najstniške otroke. Malo časa, ki ji ga še postane nameni sproščanju v naravi in druženju z dolgoletnimi prijatelji. Ne spozna veliko ljudi, a si želi ljubezni. Če želi spoznati primernega partnerja, je dobro, da spremeni svoje vsakodnevne navade, razširi krog poznanstev, obišče nove kraje, poskusi nove hobije.     

Seveda sta obe coni udobja medsebojno povezani. Naš miselni ustroj vedno vpliva na naša čustva in vedenje. Tudi fizična cona udobja je pogosto povezana s tem, kar se dogaja znotraj naših možgančkov. Zato je vedno, ko si želimo spremembe, pomembno, da se osredotočimo tudi na naše notranje delovanje.  

 

CONA UDOBJA PO TEŽKEM OBDOBJU

Kadar imamo težko obdobje (če se soočamo s katero izmed duševnih bolezni, dolgotrajnim žalovanjem, ločitvijo itd.) potrebujemo veliko moči, da se ponovno počutimo dobro in zadovoljno.   

Ko je težko obdobje mimo, je logično in pravilno, da se prepustimo življenju, smo ponosni nase in uživamo v vsem, kar imamo radi.  

Toda pogosto se čez čas znajdemo v coni udobja, ne naredimo pa naslednjega koraka naprej.  

Primer: oseba ima zelo velik strah pred množico. Zato se izogiba vožnji z javnim prevozom,  nakupovalnim središčem, javnim prireditvam itd. To je močno ovira pri vsakdanjem življenju, zato se odloči, da bo strah premagala. Sčasoma in z veliko truda začne hoditi v poznana nakupovalna središča in se vozi z mestnim avtobusom. Upravičeno se čuti ponosno in veselo. A vseeno se še vedno izogiba neznanim krajem in ne odpotuje v velika mesta, kjer bi bila množica prevelika, čeprav si zelo želi videti svet. Ker je že veliko naredila za svoj napredek, se znajde v coni udobja, saj se počuti dobro, a vseeno ne živi čisto tako kot bi si želela, saj je v njej še vedno skrita želja po potovanju v večje mesto.  

 

ZAKAJ JE DOBRO, DA STOPIMO IZ CONE UDOBJA?     
1.

Če se stalno nahajamo znotraj udobnega, mehkega balončka, lahko zamudimo veliko novih izkušenj, izzivov in priložnosti. Včasih sploh ne poznamo vseh svojih sposobnosti in zmožnosti, dokler ne stopimo v območje neznanega. Lahko odkrijemo skrito znanje, vrline in potenciale, za katere sploh nismo vedeli, da jih imamo.

   

2.

Če nismo sposobni stopiti stran od poznanega, lahko doživljamo vsako nepoznano situacijo kot neznosno in neprijetno. Smo manj prilagodljivi ter hitreje občutimo stres in tesnobo ob večini nepoznanih situacijah. 

   

   

3.

Čeprav nam vsako tveganje ne prinese nujno dobrih rezultatov, nam da nove izkušnje in spoznanja, ki nam lahko v prihodnosti pridejo zelo prav. Nekateri »pametni strički« pravijo, da neuspeh ne obstaja. Obstaja samo nešteto načinov, ki niso pravi. V iskanju tistega pravega pa pridobimo nova znanja, spoznanja in izkušnje. S pomočjo katerih »pravega« načina verjetno sploh ne bi mogli najti.

   

4.

Znanja, izkušnje in izzivi se nabirajo znotraj nas. Zato vsakič, ko si dovolimo novih doživetji, nadgrajujemo svoje življenjske veščine. Ko to počnemo, širimo tudi  svojo cono udobja. To pa pomeni, da nam je vedno bolj prijetno tudi v neznanih in neprijetnih situacijah.

   

5. 

V življenju vedno pride do sprememb. Vsak izmed nas se znajde v nepoznanih situacijah, zgodijo se dogodki, ki jih ne moremo predvideti. Zato je dobro, da smo odprti in prilagodljivi. Večkrat stopimo iz cone udobnega, lažje se soočamo s spremembami in obvladujemo nepoznane situacije.

Da zapustimo cono udobja ne pomeni nujno, da naredimo drastične spremembe in na glavo postavimo celo svoje življenje.  

Za nekatere lahko cone udobja predstavlja tudi najmanjšo spremembo vsakdana.   

Včasih je dobro v življenje vpeljati majhne spremembe, ki na koncu lahko prinesejo ogromno pozitivnega.  

Majhne spremembe pomenijo, da v svojem življenju naredimo stvari, ki so drugačne od tistega, kar nam je sicer domače in poznano.  

Lahko poskusimo z novo telesno aktivnostjo, se prijavimo na delavnico, začnemo s kreativnim ustvarjanjem itd.   

V novostih lahko odkrijemo veliko o sebi, temu kdo smo in kaj nas resnično dela zadovoljne.   

 

VČASIH NAM MORA BITI NEUDOBNO  

Čeprav vsak potrebuje varno zavetje poznanega, je tisto, kar nam resnično lahko spremeni življenje pravzaprav NEUDOBJE.   

Preveč udobja nam v bistvu lahko zelo škoduje. Varno območje je hkrati namreč zelo omejujoče, ne dovoli prostora za drugačne poglede na svet, nove načine delovanja in nova spoznanja, ki nam lahko zelo koristijo.  

Samo znotraj občutka nelagodja lahko rastemo.  

Zakaj je rast pomembna, si lahko prebereš v enem od naših prejšnjih prispevkov TUKAJ.  

 

Bolj razgibamo okolje imamo, bolj rastemo in se razvijamo.    

Pomislite na želvo v akvariju. Njena velikost se prilagaja okolju v katerem je. Majhen akvarij =majhna želva. Želva, ki živi v naravnem, razgibanem okolju, pa doseže vso svojo veličino, torej ves svoj potencial.  

Ko stopimo iz cone udobja je vedno najprej neprijetno, težko, včasih tudi dolgočasno. Šele čez čas postano nekaj, kar nam polni življenje in prinese zadovoljstvo.  

Logično je, da se počutimo malce tesnobne in da je naše telo pod stresom, ko se znajde znotraj neznanega in nelagodnega.   

Pomislite na športno aktivnost. Če dolgo časa nismo telesno aktivni in se nato odločimo, da začnemo telovadit, se naše telo na začetku prilagaja. To pomeni, da smo utrujeni, imamo bolečine v mišicah, vaje so nam težke in neprijetne. Ko se telo navadi pa se počutimo bolj energične, zadovoljen s sabo, zdrave in polne moči.      

 

ZAKAJ SE BOJIMO STOPITI IZ CONE UDOBJA?  

Ko stopimo iz cone udobja, izzovemo sami sebe. Znotraj nas se vzpostavi konflikt. Po eni strani nas vleče v neznano, na drugi pa nas nek tihi glasek v možgančkih prepričuje, da je boljše, da ničesar ne spremenimo.  

Ta glasek navadno vidi veliko ovir, težav in dokazov, ki nas držijo nazaj.      

Iz cone udobja si navadno ne upamo stopiti predvsem zato, ker nas skrbi, da bi nam spodletelo, da bi bili ranjeni, zavrnjeni, prizadeti ali doživeli kakšne druge neprijetnosti.  

Toda večina izmed nas ima v sebi vse zmožnosti, da se prilagodi vsaki situaciji, premaga težka obdobja in preskoči/zaobide tudi najbolj visoke ovire.     

Na ta način doživimo nove in vznemirljive stvari, smo ponosni nase in čutimo zadovoljstvo.  

Seveda vedno obstaja možnost, da tudi izstop iz cone udobja ne prinese najboljšega rezultata. Toda tako vsaj vemo, kaj je tisto, kar zares potrebujemo in kaj je tisto, kar ni v skladu z nami.  

Še vedno se na koncu lahko vrnemo v varno zavetje poznanega.  

 

ZUNANJE IN NOTRANJE OVIRE  

Velikokrat ne izstopimo iz cone udobja zaradi ovir, ki nas zadržujejo.  

Ovire so lahko ZUNANJE ali NOTRANJE.  

Na primer, da se želimo preseliti v novo državo.  

Zunanje ovire so lahko: pomanjkanje denarja, zavezanost določenemu službenemu projektu, ki nas zadržuje, da se preselimo v nov kraj, družina (otroci imajo v tem kraju šolo, prijatelje).  

Notranje ovire so lahko: nezaupanje vase, omejujoča prepričanja, miselne napake – pogosto vidimo ovire, ki jih sploh ni. V zgornjem primeru bi to lahko bilo na primer strah pred tem, da ne bi dobili nove zaposlitve, dvom v to, da bomo našli primerno stanovanje, prepričanja, da nas ljudje tam ne bodo sprejeli, da bomo težko spletli tesna prijateljstva, skrb da bi nam otroci zamerili, ker bi morali zamenjati šolo itd.  

In hkrati REALNE ali NEREALNE.  

Zunanje so pogosto realne. Notranje pa velikokrat posledica pretiranega tuhtanja in premlevanja.    

Dobro je, da se vprašamo, kako lahko presekamo te ovire? Obstajajo načini, kako jih lahko zmanjšamo?   

Pogosto spremembe ne naredimo tudi zaradi občutka ODGOVORNOSTI. Do službe, družine, otrok, partnerja itd.  

Če si želimo selitve, a bi to pomenilo, da bi naši otroci morali v drugo šolo, nas občutek odgovornosti do njih lahko ovira pri poskusu, da spremenimo stvari.  

Toda nikoli ne bomo vedeli, če ne bomo poskusili. Včasih stvari na koncu izpadejo še boljše kot smo mislili. Je pa zato mogoče potrebnih več predpriprav in prilagoditev.   

Seveda je včasih fino, da se v stvari kar »vržemo« in ne premlevamo preveč.   

Ko pa gre za bolj drastične spremembe, še posebej če te vplivajo tudi na druge ljudi, je dobro, da se na izstop iz cone udobja malce pripravimo.  

Velikokrat ljudje ne stopijo iz cone udobja, ker jih skrbi odziv bližnjih. Bojijo se, da bi prišlo do zavrnitve, prepira.   

Dobro je, da v svoje odločitve vključimo bližnje in jim skušamo obrazložite, zakaj je za nas pomembno, da sprejmemo določeno odločitev in stopimo na drugačno pot.  

 

Za vsakega izmed nas je dobro, da ima občutek varnosti, sigurnosti in nadzora nad svojim življenjem. Pomembno je, da negujemo področja življenja, ki prispevajo k naši notranji pomirjenosti. Rutine nam lahko pomagajo, da boljše izkoristimo čas, ki ga imamo, smo bolj fokusirani in vztrajni. Poznana območja pa nam prinesejo občutek topline in zaupanja.   

Toda življenje se spreminja in mi z njim. Če želimo iz njega iztisniti največ, je dobro, da si dovolimo malce tvegati. Samo tako lahko odkrijemo, kaj nas čaka na drugi strani poznanega.  

Tudi cona udobja lahko postane zelo neprijetna, če je na vsake toliko časa ne pretresemo in malce obnovimo.  

“Cona udobja je čudovit kraj, ampak tam pravzaprav nič ne raste.”

 

Želim vam, da pogumno stopite ven iz varnega udobja, razširite svoja obzorja in si dovilite vstopiti v svet neznanega.

Pozdravček,

Kaja 

 

   

p.s. če se vam zdi članek koristen in zanimiv, bom zelo vesela, če ga delite s svojimi prijatelji ali sodelavci. Morda jim napisano pride prav.

 

 


Nekaj idej v članku je bilo navdihnjenih z naslednjimi viri:  

Brenner Abigail. 2015. 5 Benefits of Stepping Outside Your Comfort Zone. Psychology Today. Dostopno prek: https://www.psychologytoday.com/us/blog/in-flux/201512/5-benefits-stepping-outside-your-comfort-zone (22. 1. 2020).

Seltzer Leon F. 2019. How to Tackle Challenges: From Comfort Zone to Courage Zone. Psychology Today. Dostopno prek: https://www.psychologytoday.com/us/blog/evolution-the-self/201907/how-tackle-challenges-comfort-zone-courage-zone (22. 1. 2020).

 

Avatar
O avtorici

Po poklicu sem diplomirana politologinja in magistrica Komunikologije. Od samih začetkov dalje sem tudi del ekipe BRST psihologije, kjer sodelujem predvsem pri izvedbi predavanj, delavnic in izobraževanj, skrbim za zunanjo podobo, marketing in finance podjetja ter sem avtorica spletnega treninga premagovanja stresa. Obenem ustvarjam tudi svojo spletno stran www.kajastrnisa.com, kjer s svetom delim različne zanimivosti s sveta psihologije ter vsega, kar me zanima, navdihuje in izpopolnjuje.