VSE O PANIČNIH NAPADIH

KAJ SO, ZAKAJ SE POJAVIJO IN KAKO SE Z NJIMI SOOČITI

Psihologija  paničnih napadov je zelo kompleksna in še ni popolnoma raziskana. V tem članku vam bom poskusila pojasniti vsaj delček tistega, kar nam je znano o celotnem doživljanju napadov panike.

Panika je ekstremna verzija alarmne reakcije, ki jo naravno doživi naše telo kot odziv na določeno grožnjo.

Podobno, kot pri »beži ali se bojuj« odzivu, ki ga telo navadno doživi, ko je pod stresom. Gre za telesni mehanizem, ki nam omogoča, da telo zelo hitro mobilizira ogromno količino energije, da smo lahko kos napadalcem ali kateri drugi nenadni nevarnosti, ki ogroža naše življenje.

Omenjen odziv imamo tako ljudje, kot tudi živali.

Primer: če lev napade antilopo, bo ta doživela takšen odziv in nagonsko pričela bežati.

Ta alarmni mehanizem nam dobro služi takrat, kadar smo v resnični nevarnosti. Toda ljudje imamo določeno lastnosti, ki je nima nobena žival. Ljudje MISLIMO.

In ker ljudje razmišljamo, premlevamo, predvidevamo in kalkuliramo, lahko doživimo »beži ali se bojuj« reakcijo kot odziv na situacije, ki se nam s psihološkega vidika zdijo nevarne, ogrožajoče ali zadušljive, čeprav v resnici niso.

⌈ Zamujanje v službo, na primer, lahko povzroči omenjeno reakcijo, ker se nam zdi ogrožajoča (strah nas je, da nas ozmerja šef, da zgubimo posel, itd.)., čeprav v resnici ne predstavlja nobene nevarnosti za preživetje.


O takšni reakciji na stres, si lahko preberete v enem od naših prejšnjih člankov, tukaj.


 

 PANIČNI NAPADI

V primeru paničnih napadov, pa morda takšnega ogrožajoče situacije sploh ni. Reakcija lahko pride »kar od nikoder«, brez kakršnekoli vidne provokacije. Panični napadi so nenadne epizode hudega nemira, ki se pojavijo iznenada, brez kakšnega specifičnega razloga. Intenzivna panika navadno ne traja dlje kot nekaj minut, vendar pa lahko pride v valovih v času do dveh ur.

Lahko bi rekli, da je naravni »beži ali se bojuj« odziv, ušel izpod nadzora.

 

PANIČNI NAPAD VS. PANIČNA MOTNJA

Včasih lahko oseba doživi panični napad, ki se nato ne pojavi nikoli več.

Kadar pa posameznik doživi več paničnih napadov v krajšem časovnem obdobju, govorimo o panični motnji. Posameznika, ki trpi za panično motnjo skrbi, da je z njim nekaj narobe, hkrati pa ga je strah ponovnega napada.

Panična motnja pomeni, da se napadi pojavljajo v situacijah, kjer ne moremo določiti posebnega razloga. Napadi pridejo iznenada in nepričakovano.

Pomembno je omeniti, da panični napad sam po sebi ni povezan z nobeno specifično fobijo. Veliko ljudi misli, da se panika pojavi, kadar  vstopimo, se približujemo ali razmišljamo o določeni fobiji.

Na primer, če se imamo fobijo pred dvigali, se nam zdi, da bomo doživeli paniko, če se bo dvigalo obstalo ali bo v njem preveč ljudi….

Čeprav je določena fobija lahko sprožilec za posamezen napad, le-ta ni razlog za pojav panične motnje. Oseba navadno doživi prvi napad v nepričakovani in nepredvidljivi situaciji. Prav tako je od vsake osebe posebej odvisno kako pogosto se napadi ponavljajo.

Na primer: nekdo, ki ima fobijo pred letenjem, kljub velikemu strahu, na letalu vseeno ne bo doživel napada panike. Nekomu, ki pa ima enako fobijo ter obenem trpi tudi za panično motnjo, pa vožnja z letalom lahko predstavlja sprožilec za ponovni napad.

 
SIMPTOMI

Med paničnim napadom lahko doživimo naslednje telesne reakcije:

  • hlastanje po zraku
  • občutek dušenja
  • močno razbijanje srce ali preskakovanje (kot aritmija)
  • vrtoglavica, omotica
  • tresenje
  • potenje
  • slabost ali bolečina v trebuhu
  • občutek nerealnosti (kot da nismo zares v tej situaciji – depersonalizacija)
  • otopelost ali mravljinčenje v stopalih ali dlaneh
  • menjajoči občutki mraza in vročine
  • bolečina v prsih
  • strah, da se nam bo zmešalo oziroma, da bomo zgubili kontrolo
  • strah, da bomo umrli.

Vsaj štirje od zgoraj naštetih znakov se pojavijo, če oseba doživi panični napad.

Če oseba doživi dva ali tri gre za t.i. omejen panični napad.

Simptomi paničnih napadov so zelo telesni. Zato veliko ljudi išče fizične vzroke, saj so prepričani, da je nekaj narobe z njihovim telesnim zdravjem. Zaradi neobičajno hitro razbijajočega srca in/ali bolečine v prsih veliko ljudi opravi preiskave EKG, obišče kardiologa, pulmologa, itd., dobi pa popolnoma normalne rezultate.

Posamezniki odgovore iščejo pri zdravnikih, iz obupa hodijo na razne preiskave, razlogov za svoje stanje pa ne najdejo.

Panični napadi so doživeti zelo telesno, zato je skrb razumljiva. Toda prej, ko ugotovimo, da si simptomi niso znak telesne bolezni, prej se lahko z njimi soočamo in jih začnemo premagovat.

 
AGORAFOBIJA

Agorafobija je v svoji definiciji strah pred odprtimi prostori, oziroma bolj natančno, strah pred oddaljenostjo od doma, javnimi prostori (kot so obisk koncertov, kina, kulturnih prireditev), vožnjo z javnim prevozom, itd.

Posameznik, ki trpi za agorafibojo že ob sami misli na naštete situacije, občuti nemir, strah pred izgubo nadzora nad samim sabo ter občutek, da se mu bo zgodilo nekaj hudega.

Morda najbolj pogosta karakteristika agorafobije je strah biti preveč oddaljen od doma ali »varne osebe« (navadno soproga, prijatelja, starša, nekoga na katerega je oseba močna navezana in mu/ji zaupa).

Veliko oseb, ki trpi za panično motnjo, v obdobju brez napadov, razvije agorafobijo, ki je povezana s strahom in pričakovanjem, da se bo napad ponovno zgodil. Oseba, ki doživlja panične napade, tako začne izogibat situacij, v kateri bi lahko pojavila panika.

⌈ Na primer, posameznik se začne izogibat avtocest ali nakupovalnih središč, saj se tam ne bi mogel umaknit, če bi doživeli napad.

Strah pred sramoto igra pri tem ključno vlogo. Večine ljudi ni le strah samega napada ampak tudi odziva ljudi, če bi bili v bližini, ko bi se jim napad zgodil.

Za agorafobijo sicer lahko trpijo tudi osebe, ki panične motnje nimajo. V primeru najhujših oblik, se oseba zapre v »varno zavetje svojega doma« in se popolnoma izolira od vsakdanjega življenja.

 
KAJ VPLIVA NA RAZVOJ PANIČNE MOTNJE?

Pri kateremkoli nastanku psihičnih bolezni oziroma motenj, težko določimo zgolj en vzrok. Odkrivanje razlogov je pri vsakem posamezniku zelo specifično in izredno težko določljivo.

Vseeno lahko rečemo, da je največkrat razvoj paničnih motenj povezan z:

  • Dednostjo
  • Določenimi kroničnimi boleznimi (kot je na primer okvara živčevja, hiperglikemija, ščitnične težave)
  • Hudo travmatično izkušnjo
  • Komulativnim stresom
  • Jemanjem nekaterih drog
 
FIZIOLOGIJA PANIČNIH NAPADOV

Kaj se sploh dogaja v posameznikovem telesu, da doživi panični napad?

Naš živčni sistem pozna dve ločeni reakciji: prostovoljno in neprostovoljno.

Prostovoljni živčni sistem premika naše mišice glede na ukaze, ki mu jih zavestno posredujemo. Na primer: želimo prejeti kozarec in z roko zavestno sežemo ponj.

Naš neprostovoljni živčni sistem pa regulira avtomatske funkcije, ki so izven našega zavestnega nadzora, kot sta na primer srčni utrip in prebava.

Ta neprostovoljni sistem se nato razdeli še na dva podsistema: simpatični in parasimpatični.

Simpatični živčni sistem je odgovoren za mobiliziranje številnih telesnih reakcij, vsakič, ko smo- čustveno vzburjeni. Deluje hitro in intenzivno, na celotno telo.

Parasimpatični živčni sistem pa ima obratno funkcijo. Uravnava normalno, tekoče funkcioniranje naših notranjih organov, kadar smo v mirovanju in počivamo. Deluje počasi in umirjeno.

Simpatični živčni sistem je sistem akcije, ki nas pripravi, da delujemo in se odzivamo. Parasimpatični pa nas na drugi strani pomirja in omogoča, da se ne odzivamo, torej smo v mirovanju.

Kadar posameznik doživi panični napad, se njegov simpatični živčni sistem odzove s pomočjo več telesnih reakcij. Hitro in intenzivno.

Najprej povzroči, da nadledvične žleze izločijo velike količine adrenalina. Pri tem dobi občutek nekakšnega »sunka«, ki ga navadno spremljata občutek groze in strahu.

V času nekaj sekund, lahko povišan adrenalin povzroči:

  • Hitro razbijanje srca
  • Plitko in globoko dihanje
  • Močno potenje
  • Tresenje
  • Mrzle roke in stopala
  • Krčenje mišic

Krčenje mišic v najbolj ekstremni obliki privede do t.i. »telesne paralize«, kar lahko povzroči krče v predelu dihal. Zato ima oseba, ki doživi panični napad pogosto občutek, da nima dovolj zraka in se duši.

Druge reakcije, ki jih povzroči simpatični živčni sistem, so tudi: prekomerno izločanje želodčne kisline, vnetje prebavil, izločanje zalog sladkorja s strani jeter, motnje v metabolizmu.

Vse te reakcije se v manjši meri pojavijo vsakič, ko smo čustveno vzburjeni ali navdušeni.

Problem pri paničnih napadih pa je, da so te reakcije ekstremno povišane, kar pa povzroči, da jih posameznik doživlja kot nevzdržne, nemogoče in zastrašujoče.

Dobro je vedeti, da jetra in ledvice, lahko obnovijo adrenalin, ki se sprosti, ko doživimo napad panike, že v samo nekaj minutah.

To pomeni, da simptomi paničnega napada vedno izvenijo. Če se naučimo pravilnega dihanja in si ponavljamo pomirjajoče stavke, se lahko naučimo kako obvladovati napade in se ne prestrašimo ter povzročimo hujše panične reakcije.

Če je fiziologija paničnih napadov dokaj jasna, pa so mehanizmi v možganih in psihološko delovanje človeka, ki doživlja panično motnjo, veliko manj jasno opredeljivi. Delovanje naših možganov je namreč izredno kompleksno in znanstveniki še vedno odkrivajo, kaj se pravzaprav dogaja znotraj njih, da pride do določenih psiholoških motenj.

 
MOŽGANI IN NAPADI PANIKE

Ker je delovanje možganov izredno kompleksno, bom na tej točki le na grobo omenila, kateri deli možganov delujejo pri paničnih napadih.

Amigdala, se reče strukturi v možganih, ki naj bi igrala poglavito vlogo pri spodbujanju paničnega odziva. Raziskave so pokazale, da amigdala ne deluje sama, ampak v povezavi z drugimi strukturami, ki vse skupaj pripomorejo k spodbujanju paničnega odziva.

Te strukture vključujejo »višje možganske sisteme«, kot so prefronatalni korteks in insula, ki nam služita, da modelirata senzorične informacije in jih interpretirata, kot varne ali nevarne. Te informacije se shranijo v spomin, v delu možganov, ki se mu reče hipokampus.  Višji možganski sistemi in hipokampus pa »sodelujejo« direktno z amigdalo.

Znotraj možganov, se panični napadi verjetneje pojavijo, ko je naš celoten sistem občutljiv ali oslabljen.

Mogoče, ker je bil pred tem prevečkrat aktiviran, preveč intenzivno vzburjen ali pa oboje.

Nevrološka baza panike, ni ravno »kemično neravnovesje« v možganih, kot je to na primer pri depresiji, ampak  predvsem preveč oslabljen oziroma občutljiv »obrambni sistem«, ki naj bi nas varoval pred vsemi življenjskimi nevarnostmi.

Kaj točno povzroči preveliko občutljivost obrambnega sistema pa do sedaj ostaja neznanka.

Nekateri raziskovalci predvidevajo, da pomankanje nevrotransmiterjev seratonina in noradrenalina lahko prispevajo k občutljivosti amigdale.

Ena izmed razlag je, da so spremembe v sistemu posledica kopičenje stresa ali podvrženosti preveč stresnih situacij v zelo kratkem obdobju.

Čeprav ta hipoteza ni dokazana, glede na dolgoletna opažanja različnih znanstvenikov obstaja velika verjetnost, da komulativni stres pomembno prispeva k sprožitvi prvih paničnih napadov.

Na drugi strani, pa naj bi bil panični odziv povezan s prefrontalnim korteksom. Prefrontalni korteks nam pomaga, da analiziramo okolje ter preračunamo, ali je nevarnost resnično ogrožajoča, ali ne. Če grožnje ni, prefrontalni korteks »sporoči« amigdali, da nismo v nevarnosti. Naše telo se tako ne odzove s paniko, ampak se vrne v normalno stanje.

Nekateri znanstveniki predvidevajo, da pri ljudeh, ki imajo predispozicije za razvoj panične motnje, vez med prefrontalnim korteksom in amigdalo, ne deluje pravilno . To pomeni, da prefrontalni korteks, ni zmožen ustrezno »pomiriti« amigdale, s čimer »dovoli«, da strah narašča in se sproži napad panike.

 
KAKO SE SOOČITI Z NAPADI PANIKE?

Obstaja več načinov, kako se soočiti z napadi panike.

Prvi korak je zagotovo, da se zavedamo, da z našim fizičnim zdravjem ni nič narobe.

Gre za telesno reakcijo našega sistema, zaradi določenega neravnovesja, ki  je omejil naše običajno delovanje.

Zelo priporočljiv je obisk terapevta, ki nas s svojo strokovno pomočjo vodi na poti do učinkovitega spopadanja z napadi.

 

 NAJBOLJ POGOSTE IN NAJBOLJ UČINKOVITE METODE SOOČANJA S PANIČNIMI NAPADI:

  • Treningi globokega sproščanja (prakticiranje abdominalnega dihanja, progresivne mišične relaksacije, itd. ), kar omogoči zmanjšanje fizičnih simptomov paničnega napada.
  • Telesna aktivnost (npr. joga je zelo priporočljiva, saj med drugim uravnava prekrvavitev in nas popelje v globoko sproščeno stanje).
  • Psihoterapija, hipnoterapija, vedenjsko-kognitivna terapija (več o hipnoterapiji si lahko preberete tukaj. Več o vedenjsko – kognitivni terapiji pa tukaj).
  • Spremembe življenjskega sloga (zdrava prehrana, več časa zase, telesna aktivnost in spremembe svojih slabih navad, napačnih prepričanj in omejujočih miselnih vzorcev (npr. perfekcionizma)).
  • Zdravila– v skrajnih primerih, ko je situacija res nevzdržna, so zdravila lahko učinkovita rešitev. Toda pri jemanju zdravil moramo biti previdni, saj je dokazano, da več kot 50% tistih, ki zdravila preneha jemat, ponovno doživi panično motnjo. Zdravila so namreč lahko v veliko pomoč posamezniku, ki zaradi napadov ni več normalno operativen. Pomagajo mu, da ponovno začne z vsakodnevnimi opravili. Toda v primeru, da se ne posveti spremembi svojih življenjskih navad, prepričanj, misli, itd. je podvržen veliki verjetnosti, da se napadi panike znova vrnejo.

Ključno pri soočanju s panično motnjo je, da si upamo spregovoriti o svojih stiskah in poiskati ustrezno pomoč.

Kakršnekoli težave, s katerimi se soočamo, so navadno znak, da se moramo malo ustaviti, umiriti, poglobiti vase in se nekaj novega naučiti. Vsaka ovira ali težka situacija, ki nam v življenju pride na proti, je lahko naša učiteljica. Ko sprejmemo njeno lekcijo, pa iz vsake situacije lahko pridemo močnejši, bolj izoblikovani in samozavestnejši.

Včasih se nam zdi, da so nekatere situacije nemogoče in da ne bodo nikoli minile. Toda življenje je vedno polno vzponov in padcev. Pomembno je, da se ne ustavimo. Da se premikamo na prej ter predvsem verjamemo vase in v vse svoje zmožnosti ter se zavedamo, da smo močnejši od vseh ovir, ki nam jih na poti postavi življenje.

.

Hvala, da ste si vzeli čas in prebrali članek. Upam, da ste v njem našli kaj koristnega in zanimivega. 

Prisrčen pozdrav,

Branka

                

 

 

Branka Strniša
O avtorici

V BRST psihologiji združujem vsa svoja znanja in se posvečam psihoterapijamn in osebnostnim treningom, kjer uporabljam metode vedenjsko-kognitivne terapije in medicinske hipnoze. Obenem izvajam psihološka testiranja za medicino dela, vodim različna izobraževanja, predavanja in delavnice ter sodelujem z več podjetji in organizacijami, kjer svetujem na področju razvoja kadrov.