Skrivnosti dobre medosebne komunikacije

 

Ena ključnih karakterisitk dobrih medosebnih odnosov je komunikacija.

Ljudje s svojim vedenjem, govorjenjem in telesnim izražanjem, nenehno nekaj sporočamo.

Predvsem govor je tisti, ki ga uporabljamo, da osebi na drugi strani sporočimo, kaj si želimo, kaj čutimo, kaj potrebujemo, itd.


ZANIMIVOST

Če pogledamo 100 ali 200 leti so ljudje zelo malo govoril. Povedali so zgolj tisto, kar so morali, npr. kaj se dogaja na kmetiji, kaj je potrebno pospravit, itd.

Niso govoril o svojih mislih, pogledih, čustvih, itd.

To so karakteristike današnjega časa.


 

 
KAJ JE KOMUNIKACIJA?

Komunikacija je sporočanje naših misli, pogledov, prepričanj, želja in čustev z uporabo besed in nebesednih gest.

Za komunikacijo uporabljamo različne kanale sporočanja: govor, pisano besedo, telesne geste, obnašanje, itd.

S pomočjo komunikacije ljudje urejamo medsebojne odnose, se razbremenimo težav in se sprostimo.

Če na primer nekomu povemo, kaj nas teži, nam je veliko lažje, počutimo se olajšane in se pomirimo.

Ljudje pravzaprav ves čas komuniciramo.

Tudi, ko smo tiho, svoji okolici nekaj sporočamo. Ko molčimo lahko to pomeni, da rabimo čas zase in ne želimo, da nas motijo. Lahko pomeni, da smo sramežljivi in nam je nerodne vzpostaviti stik. Ali pa smo užaljeni in z molkom ignoriramo sogovornika.

Komunikacija je  zelo široko področje.

Retorika, javno nastopanje, medosebni pogovori, sklepanje poslov, posredovanje navodil, pisanje sporočil, objavljanje vsebine na družbenih omrežjih – vse to je komunikacija.

Sicer komunikacijo največ uporabljamo v medsebojnih odnosih: ko v službi dajemo navodila podrejenim, ko partnerju izkazujemo ljubezen, ko se med družinskim kosilom kregamo o politiki, ko otrokom beremo pravljico za lahko noč, itd.

Ljudje sicer komuniciramo z vsem svojim bitjem, ne samo z besedami. Pri komuniciranju uporabljamo kretnje, mimiko obraz, itd.

Obenem je način sporočanja tudi naše vedenje, stil oblačenja, ton glasu, itd.

Sicer je medsebojna komunikacija drugačna glede na osebo/občinstvo na drugi strani. 

S starši se pogovarjamo drugače kot s prijatelji ali partnerjem. Prav tako v službi med sodelavci komuniciramo drugače kot s šefom.

Naš način komunikacije je rezultat vsega, kar smo. Je posledica stila komuniciranja, ki smo ga vajeni od doma, dosedanjih izkušenj, prepričanj, pogledov na svet itd.

Celotna naša osebnost je vključena v komunikacijo.

Zakaj pa pravzaprav sploh komuniciramo?

Predvsem zato, ker želimo svojemu občinstvu nekaj sporočiti, jih v nekaj prepričati ali jim zgolj podati določene informacije.

Pri tem je naše občinstvo lahko zgolj partner, ki mu želimo povedati, kako ga imamo radi ali pa polna dvorana udeležencev seminarja na katerem imamo predavanje.

 

RAZLIČNE VRSTE KOMUNICIRANJA
 
ENOSMERNA VS. DVOSMERNA KOMUNIKACIJA
  • Enosmerna pomeni, da nekomu nekaj sporočamo, a ne pričakujemo njegovega odziva (se pravi, da samo sporočamo). Primer: voditelji dnevnika.
  • Dvosmerno komunikacijo pa uporabljamo, kadar poleg sporočanja prejemamo tudi odzive z druge strani. V resnici je velika večina komunikacije dvosmerne. Tudi, če imamo javni nastop opazujemo občinstvo, kako se odziva in temu prilagajamo svoj način sporočanja. Tudi, če je nekdo na drugi strani pasiven namreč s tem nekaj sporoča.

 

KOMUNIKACIJA JE VERBALNA IN NEVERBLANA
  • Verbalna je uporaba besed.
  • Neverbalna pa je to, kar sporočamo s svojim videzom, obnašanjem, telesnimi kretnjami.

 

ZAVEDNA VS. NEZAVEDNA KOMUNIKACIJA
  • Zavedna: pomeni, da se za nekaj odločimo, da bomo točno to sporočili.
  • Nezavedna: nekaj sporočamo, ne da bi se tega zavedali (na primer z določeno telesno kretnjo).

 

 
POMNENJE

Vsakdo je že kdaj svojemu sogovorniku skušal nekaj dopovedati, on pa nikakor ni razumel bistva našega sporočila.

To, kar si oseba na drugi strani zapomni, namreč ni nujno odvisno od povedanega.

Več vrst sporočevalskih kanalov uporabljamo, več možnosti je, da si oseba na drugi strain nekaj zapomni in se ji sporočeno vtisne v spomin.

Ljudje namreč velikokrat poslušamo sogovornika na podlagi določenih, v naprej izoblikovanih prepričanj in pogledov glede teme pogovora.

 

KROG SPOROČANJA

Naši možgani delujejo zelo hitro, imamo čez 50.000 misli na dan.

Naša glava je nenehno polna misli. To, kar sporočimo osebam na drugi strani, je na koncu zelo majhen delček tistega, kar nam vihra po možgančkih.

 

 

Naše razmišljanje predstavlja ta velik krog na zgornji sliki. Nekaj misli je zavednih, večina pa so naše misli nezavedne.

Tako velikokrat niti sami ne zaznamo vseh misli, ki se nam pletejo po glavi.

 


VEČ o tem, kako delujejo naše misli, si lahko preberete v enem od naših prejšnjih prispevkov TUKAJ.


 

Drugi krog predstavlja območje tega, kar si želimo sporočiti drugim.

Predstavlja pripravo na to, kar bomo povedali.

Na primer, to so vsi scenariji, ki si jih zavrtimo v glavi, ko si pripravljamo notranji monolog na kakšen način bomo šefa prosili za dodatne dni dopusta.

 

Tretji, manjši krog, predstavlja tisto, kar dejansko povemo.

Vsi vemo, da ponavadi tisto, kar na koncu povemo, zveni čisto drugače, kot smo si predstavljali v vseh naših notranjih govorih. 

 

Najmanjši krog pa predstavlja tisto, kar dejansko sliši in razume naše občinstvo oziroma oseba na drugi strani.

Tisti, ki naše sporočilo sprejme, ga bo doživljal in razumel na podlagi  svojih prepričanj, pogledov, predstav, pričakovanjih in čustev, ki jih že ima o določeni tematiki.

Zato bo lahko razumel stvari čisto drugače, kot pa smo jih mi želeli sporočiti.

Na tak način se potem tudi odzove.

Primer: če nekoga vprašamo: “kje si pa bil?”, bo lahko to razumel kot zasliševanje, nekdo drug bo pa to sprejel zgolj kot informacijo, ki nas slučajno zanima.

Tako smo mi na psihičnem nivoju ves čas v velikem krogu. Toda do njega imamo dostop izključno mi sami.

Drugim preko drugega in tretjega kroga želimo predstaviti ta svoj velik krog svojega miselnega ustroja.  Toda tisto, kar drugi dejansko slišijo, je zgolj izredno majhen delček celotne slike.

Na razumevanje svojega sogovornika imamo lahko vpliv samo tako, da se čim bolj pripravimo in skušamo na čimbolj jasen način sporočiti informacije, ki jih želimo predati.

Zato je dobro, da svoj način sporočanja prilagajamo osebi/osebam na drugi strani. 

Če osebo poznamo, vemo kakšne besede uporabiti, da bo čim bolj jasno prejela informacijo, ki jo želimo sporočiti.

 

 

 
POSLUŠANJE

Če pride v komunikaciji do konflikta sta zato večinoma »kriva« dva razloga:

  1. Osebe, ki so udeležene v pogovoru ne povedo bistva, ki ga želijo sporočiti.
  2. Osebe, ki so udeležene v pogovoru ne poslušajo dobro sogovornika. Razlika je namreč v tem, da nekaj slišimo in tem, da nekoga resnično poslušamo.

Poslušanje je namreč enako pomembno kot govor!

Ste vedeli, da večinoma dvakrat manj poslušamo kot povemo. Če nam nekaj ni ok, včasih kar preslišimo.

 

Prav vsi poslušamo sogovornika na podlagi nekaterih prepričanj in pogledov o temi pogovora.

Dobro je, da vstopimo v pogovor pripravljeni sprejeti pogled sogovornika.

Tudi če se na koncu z njim ne strinjamo je pomembno, da resnično poslušamo njegova stališča in nato podamo svoje mnenje.

Gre za aktivno poslušanje. Večina izmed nas misli, da znamo poslušati, toda velikokrat poslušamo zato, da osebi odgovorimo in ne da jo razumemo.

Pomen aktivnega poslušanja pa je ravno v tem, da razumemo mnenja, stališča in predvsem občutke druge osebe.

Resnično poslušati pomeni, da osebi namenimo svojo popolno pozornost in zraven ne počnemo ničesar drugega (npr. ne brskamo po telefonu). Pomembno je, da takrat, ko govori druga oseba, ne izražamo nobenih mnenj, ne dajemo nasvetov, ne obsojamo in predvsem ne skačemo v besedo.

Če imamo kakršenkoli komentar, počakajmo, da oseba na drugi strani konča svoj del pogovora.

Edino posredovanje je lahko samo prošnja za pojasnilo ali pa ponovitev tistega, kar je naš sogovornik že povedal.

Seveda je pomembno, da ima tudi oseba na drugi strani dobro razvito kulturo poslušanja.

Nikoli ne smemo pozabiti na samospoštovanje. Ne glede na to, kako se trudimo sta za dobro komunikacijo vedno potrebna dva.

Če nas oseba na drugi strani ne spoštuje in ni pripravljena poslušati naših stališč, je izredno težko priti do pozitivnih zaključkov.

Komunikacija v medosebnih odnosih je vedno dvosmerni proces. Zato je spoštovanje sebe in sogovornika ključen element vsakega uspešnega sporazumevanja.

 
POMEN VPRAŠANJ

Zastavljanje vprašanj nam pomaga rešiti notranje dileme, nerazumevanja, stiske.

Zato je pomembno, da si upamo zastavljat vprašanja.

Dobro je, da znamo zastavljati dobra vprašanja, ki nam bodo prinesla čimbolj jasne odgovore.

Saj veste, ni napačnih vprašanj, so samo napačni odgovori.

Največja skrivnost dobre komunikacije je zmožnost, da slišimo tisto, kar ni bilo povedano.

Peter Drucker

 

ČUSTVA IN KOMUNIKACIJA

Pomembno je, da v procesu komunikacije nadziramo svoja čustva. To pomeni, da ne odreagiramo burno, tudi ko čutimo jezo, živčnost in razburjenost. Pomembno je, da se znamo umiri, zadihati in nato nadaljevati s pogovorom oziroma interakcijo.

Dobro je, da se izognemo agresiji, uporabi psovk ter vsiljevanju svojega mnenja.

Vedno velja, da se je ob čustveni vzburjenosti bolje odmakniti stran od situacije.

Ob vznemirjenju nemalokrat rečemo kaj nepremišljenega, s tem pa lahko zamajemo odnos, ki ga imamo z osebo na drugi strani.

Primer: če se kregamo s partnerjem in pride do žaljivih besed, je dobro, da ga prosimo, če lahko prekinemo pogovor, da se oba malce pomirita, nato pa s pogovorom nadaljujemo, ko je čustvena vzburjenost manjša.

Ob čustveni vzburjenosti se namreč večinoma odzovemo na dva načina: se v tišini umaknemo ali pa odreagiramo z agresijo, akcijo, oziroma protinapadom. S tem pa lahko podremo odnos in stvari, ki smo jih prej dolgo časa gradili.

Nikamor se nam ne mudi. Več dosežemo, če pristopamo počasi, kot če z argumenti želimo zgolj vsiliti svoj prav.

 

SPONTANE REAKCIJE V KOMUNIKACIJI

Spontane reakcije so tisto, kar nezavedno počnemo, ko komuniciramo.

Dobro je, da jih ozavestimo, saj lahko s podzavestnim ravnanjem pri svojem sogovorniku naredimo napačen vtis.

Če smo na primer zelo ukazovalni, če moraliziramo, dajemo sugestije, skačemo v besedo, analiziramo, ne gledamo sogovornika v oči, itd.

Če uporabljamo zgoraj naštete spontane reakcije, lahko oseba na drugi strani dobi obrambno držo, kar pa lahko privede tudi do napačnih interpretacij tistega, kar želimo povedati.

Komunikacija lahko gradi odnose in jih hkrati tudi razdira.

Za dobre medsebojne odnose je pomembno, da se zavedamo, da vsi drugače dojemamo svet okrog sebe ter si stvari interpretiramo na različne načine.

Zato naj bo razumevanje glavni cilj vsakega pogovora in medsebojne interakcije.

Z razumevanjem in sprejemanjem drugih stališč si odpiramo vrata trdnih in dolgotrajnih medsebojnih odnosov.

Ljudje smo družabna bitja. Komunikacija nas povezuje in nam omogoča, da delujemo kot del skupnosti.

Komunikacija je del naše narave, je prirojena lastnost vsakega izmed nas. Zato jo velikokrat jemljemo kot samoumevno in se ne zavedamo kako velik vpliv ima na naše življenje.

Zato naslednjič, ko se boste želeli nekaj sporočiti ali se pogovoriti z nekom od bližnjih, malce pomislite  in se vprašajte, kaj želite s pogovorom doseči, kako lahko na najboljši način sporočite tisto, kar želite ter bodite predvsem pripravljeni resnično poslušati osebo na drugi strani.

Želim čim več lepih trenutkov.

Pozdravček,

Kaja

p.s. V kolikor se vam je članek zdel zanimiv, bom vesela, če ga delite z znanci, prijatelji, sodelavci. Morda jim napisano pride prav.

O avtorici

Po poklicu sem diplomirana politologinja in magistrica Komunikologije. Od samih začetkov dalje sem tudi del ekipe BRST psihologije, kjer sodelujem predvsem pri izvedbi predavanj, delavnic in izobraževanj, skrbim za zunanjo podobo, marketing in finance podjetja ter sem avtorica spletnega treninga premagovanja stresa. Obenem ustvarjam tudi svojo spletno stran www.kajastrnisa.com, kjer s svetom delim različne zanimivosti s sveta psihologije ter vsega, kar me zanima, navdihuje in izpopolnjuje.