PODPORA BLIŽNJEMU, KI SE SOOČA Z DUŠEVNO STISKO

 

Velikokrat se na nas obrnejo prijatelji ali družinski člani oseb, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju.  

Nemalokrat si namreč močno želijo pomagati svojemu bližnjemu, a se ob tem počutijo nemočno in brezupno.  

Družinski člani in prijatelji težko sprejmejo in razumejo, da nekdo, ki je bil prej poln življenja, tak enostavno ni več. Niti ne mora biti.  

Lahko se celo zgodi, da kljub dobrim namenom, bližnji s svojimi besedami in ravnanji, naredijo več škode kot koristi.  

 

Kaj torej lahko naredimo takrat, ko se nekdo sooča s katero izmed duševnih stisk?   

Pomembno je, da ne obsojamo počutja osebe in skušamo čim bolje razumeti njeno stanje.  

Obenem se moramo zavedati, da ni univerzalnega recepta. 

Kar pomaga nekomu, ni nujno ustrezno tudi za drugega. 

 

Kljub temu, obstaja nekaj pristopov, ki dokazano delujejo bolje od drugih:  

 

ODPRAVIMO ŠKODLJIVE MITE O DUŠEVNIH MOTNJAH

Dobro je, da se pozanimamo in izobrazimo o posamezni duševni motnji s katero se sooča kdo od vaših bližnjih.   

Še vedno obstaja kar nekaj predsodkov o depresiji, anksioznih motnjah in drugih duševnih stiskah.  

Ljudje velikokrat napačno predpostavljajo, da je duševna motnja znak šibkosti, da je neozdravljiva in da se je posameznik lahko »znebi« že samo z močjo volje.  

Prepričanja, da je mentalna bolezen znak slabe vzgoje, kemičnega neravnovesja, genov ali nepravilnega prehranjevanja, naredijo več škode kot koristi.  

Takšni pogledi včasih povzročijo, da se ljudje začnejo izogibati tistemu, ki se bori s katero izmed  duševnih motenj. Kar pa stigmatizacijo in stiske posameznika samo še bolj poglobi.  

Najmanj, kar lahko naredimo je, da se dobro izobrazimo o določeni duševni motnji ter razbijemo mite, ki se je dotikajo. 

Tako lažje razumemo s čim se sooča posameznik in smo bolj pripravljeni na načine, kako mu lahko pomagamo.  

Posameznik je že sam obremenjen z različnimi miti in predsodki. Občuti sram in strah, da bi ga drugi obsojali ter da bi izpadel šibek ali »nor«.   

Dobro je, da mu zagotovimo, da njegovo stanje ni znak šibkosti, pomanjkljivosti ali norosti ter da zaradi svojega stanja ni slabša oseba, prijatelj, mama, oče ali sodelavec.  

Kako to lahko naredimo?  Lahko preberemo kakšno strokovno literaturo, si ogledamo TEDx Talk, dokumentarni film, obiščemo terapevta ter ga prosimo, da nam razloži tisto, kar nas zanima ali pa se pogovorimo z nekom, ki je imel izkušnjo z določeno duševno motnjo.  

 
NE MOREMO POPRAVITI SITUACIJE, LAHKO PA OSEBI STOJIMO OB STRANI

Bližnjim stisko povzroča predvsem velik občutek odgovornosti za posameznika, ki se sooča z določeno duševno motnjo. 

Velikokrat imajo občutek, da lahko njihova dejanja »odpravijo« določeno stanje. 

Na žalost temu ni tako.  

Družinski člani in prijatelji nemalokrat delajo zaključke in postavljajo diagnoze, ki niso nujno primerne in dolgoročno lahko naredijo več škode kot koristi.  

Kaj lahko naredimo?  

Človeku stojimo ob strani in mu skušamo pomagati najti primernega strokovnjaka, ki se dobro spozna na tovrstne težave in ga popelje na pot do ozdravitve in boljšega počutja.  

Če zavrača profesionalno podporo, lahko sami obiščemo terapevta, ki nam pomaga najti najboljši način podpore in nam pove, kako lahko sami sebe zaščitimo pred občutki stiske in obupa.  

 
VZTRAJAJMO DOKLER LAHKO. NE OBUPAJMO NAD NJIM/NJO

Podpora ljudem, ki so v hudi stiski, je lahko zelo težka in utrujajoča. Velikokrat se zdi, da naš trud ne »obrodi sadov«, saj se kljub prizadevanjem oseba ne počuti boljše.  

Pomembno je, da človeka, ki se sooča z eno izmed duševnih motenj, v nič ne silimo.  Pustimo ga, da govori o svojih občutkih in svojem stanju toliko, kolikor je sam pripravljen. Ne pritiskajmo nanj, da z nami deli več, kot si sam želi.   

Soočanje z duševno stisko je težko, zato oseba potrebuje veliko poguma in zaupanja, da lahko govori o stvareh, ki jih doživlja.  

Ko se nekdo sooča z duševno motnjo se zelo spremeni. Velikokrat nam v njegovi/njeni družbi ni več tako zabavno kot prej. Posameznik je lahko brez energije, brez entuziazma, ni več tako odprt in lahko se izogiba družabnim aktivnostim.    

Ko se ljudje počutijo ekstremno prestrašeno, tesnobno, anskizono, brezvoljno ali brezupno, je popolnoma naravno, da imajo lahko odpor do naših prizadevanj.  

Odpovedujejo skupne načrte, prej odidejo iz druženj, oziroma se jim popolnoma izogibajo, itd.  

Hkrati pa zelo težko uživajo v aktivnostih, ki so jih prej radi počeli. 

Zato je pomembno, da vztrajamo pri svoji podpori.  Da osebo še vedno vabimo na skupne aktivnosti, tudi če nas neštetokrat zavrne, da ji pošiljamo vsakdanja sporočila,  da ji govorimo o tem, kaj se nam dogaja, itd.     

Tako se počuti manj osamljeno. Hkrati ima še vedno stik z vsakdanjim, »običajnim« življenjem.  

Kljub temu je nujno, da sami sebe zaščitimo, poskrbimo za lastno zadovoljstvo zdravje in dobro počutje.  

Logično je, da nam je hudo in da nas lahko zelo izčrpa, če se nekdo od naših bližnjih sooča s katero izmed duševnih motenj.   

Vseeno ne smemo obupati nad nekom, ki nam je blizu. Posameznik, ki je v duševni stiski mora uporabiti vse atome svoje moči, da lahko vsaj približno normalno deluje. 

Zato ne smemo obupati. Tudi če ne pokaže pretiranega zanimanja, v veliki večini primerov opazi naš trud in podporo.  

 
RESNO VZEMIMO OPOZORILNE ZNAKE

Pomembno je, da resno jemljemo nekatere opozorilne znake in da ukrepamo takrat, ko je stanje posameznika lahko nevarno zanj ali za druge. Kakršenkoli znak, da bi se lahko samo-poškodoval ali da razmišlja o samomoru, moramo vzeti kar se da resno!   

Znaki, da si nekdo skuša vzeti življenje, so lahko različni.  

Od bolj očitnih (samomorilno pismo, da oseba kupi pištolo, itd.) ali zelo prikriti (npr. oseba popolnoma neha govoriti o prihodnosti, kakršnihkoli načrtih ali neha skrbeti zase).  

Če imamo najmanjši občutek, da je nekdo nagnjen k samomoru, moramo nujno poiskati strokovno pomoč! 

Samomorilni znaki pa niso edino opozorilno vedenje na katerega moramo biti pozorni. 

Obstajajo tudi drugi znaki, da se nekomu depresivno ali anksiozno stanje poslabšuje.  

Med drugim so to: izogibanje družabnim aktivnostim, odpovedovanje dogovorjenih aktivnosti zadnji trenutek, izostanki iz službe, neurejenost, itd.  

Če pri nekom opazite podobne spremembe, se pozanimajte, kako se počuti in če potrebuje pomoč.  

Preventiva je namreč lahko zelo učinkovita. Zato je dobro ukrepati, še preden gredo stvari na slabše.  

 
MALE ZMAGE IMAJO VELIK POMEN

Soočanje z duševno motnjo zahtevo veliko truda in dela. Do končne ozdravitve je potrebno kar nekaj korakov, zato je dobro, da na poti opazimo male zmage, ki jih posameznik doseže.     

Bližnjemu pokažimo in mu povejmo , da smo opazili napredek.  

Tako lahko spodbudimo nekoga, ki sicer preživlja zelo težke čase. 

Na primer: če se posameznik zaradi hude generalizirane anksiozne motnje ali agorafobije (strahu pred paničnimi napadi) izogiba vožnji z avtomobilom in opazimo,  da se je začel z njim peljati na kratke razdalje, je dobro, da to opazimo.      

Napredek pri soočanju z anksioznimi in depresivnimi stanji je lahko zelo počasen, zato lahko posameznik izgubi motivacijo in zagon.     

Če opazimo »male zmage ga tako spodbudimo, da še naprej vztraja in vidi, da je na pravi poti.  

Dobro je tudi, da ga spomnimo na njegove dobre lastnosti, saj je nizka samopodoba zelo pogosta pri posamezniki, ki se soočanja z duševno stisko.  

Duševne stiske so spremljevalke vedno več posameznikov. Zato je izrednega pomena, da se o njih izobrazimo, pozanimamo in skušamo biti uvidevni do ljudi, ki se z njimi soočajo. 

Človek, ki je v duševni stiski mora narediti izredno veliko, da se ponovno počuti bolje. Če ima pri tem dobro podporo bližnjih, je njegova pot lahko lažja in hitreje se ponovno zaživi polno življenje. 

Želim vam čim več prijetnih občutkov.   

Kaja

 

 

 

 

 

p.s. če se vam je članek zdel uporaben in zanimiv, bomo vesele, če ga delite s prijatelji, sodelavci in družinskimi člani. Morda jim napisano pride prav. 

SORODNI PRISPEVKI

Related Posts

O avtorici

Po poklicu sem diplomirana politologinja in magistrica Komunikologije. Od samih začetkov dalje sem tudi del ekipe BRST psihologije, kjer sodelujem predvsem pri izvedbi predavanj, delavnic in izobraževanj, skrbim za zunanjo podobo, marketing in finance podjetja ter sem avtorica spletnega treninga premagovanja stresa. Obenem ustvarjam tudi svojo spletno stran www.kajastrnisa.com, kjer s svetom delim različne zanimivosti s sveta psihologije ter vsega, kar me zanima, navdihuje in izpopolnjuje.